sobota, 26. februar 2011

Odrešenje, kaj je to?

Pri maši slišim o Odrešeniku in odrešenju... Česa moramo biti odrešeni, če danes sploh nimamo več občutka greha, v času finančne krize, razpada družin in splošne zmede pa doživljamo dosti drugih stisk?

Najprej mislim, da se je treba nekoliko osvoboditi tistih človeških meril ali kategorij, kjer vse merimo količinsko. V to past je padel tudi sodobni človek in potem samega sebe pojmuje kot nekaj tehničnega merljivega. Krščanstvo govori o odrešenju in govori o zgodovini odrešenja, vendar je čas, ki je tu mišljen nek drug čas - t.i. milostni čas, ki se z zgodovinskim, človeškim časom sem pa tja stakne in takrat govorimo o odrešenju. Vem, zdaj malo govorimo v prazno, ampak bi rad povedal, da je za milostni čas tako, da se z vsakim človekom zgodovina začne na novo, ker je pomemben ta človek v vsem, kar je. 

Človek je ustvarjen kot dober, da ne bo tu pomote, je pa tudi že od začetka zaznamovan ravno s to nagnjenostjo k zlu, h grehu. Vendar velja še nekaj - človek je svobodno bitje. V tej svobodi si lahko prizna, da ni popoln, da je grešen, lahko pa se tudi odloči, da bo tako pojmovanje zavrnil, da bo rekel, kako greha ni. Če bi temu res bilo tako, potem bi imel prav Rousseau, ki je trdil, da je otrok kakor nepopisan bel list in ga z vsem vzgajanjem le pokvarimo. To je poskušal s svojimi otroki, rezultati pa so bili katastrofalni. Priznajmo si torej, da ne živimo v raju in da nismo srečni, si pa vsak od nas želi, da bi temu bilo tako. Živimo v svetu, kjer je še do pred kratkim veljalo, da smo živeli s krščanskim pojmovanjem Boga položenim v zibko. Danes temu ni več tako in se čedalje več ljudi sprašuje, čemu je vsega tega treba, zakaj bi hodili k maši, izpolnjevali neke zapovedi, se držali nekih pravil, ko pa se da ravno tako dobro živeti brez tega? 

V prvi številki naše nove priloge sem pisal ravno o tem, da so se ljudje navadili živeti brez Boga, da ga za svoje življenje ne potrebujejo. In res gre zadeva precej enostavno naprej v svojem sivem vsakdanu, v vsakdanjem enakem ritmu: 'kuća-pos'o, pos'o-kuća'. Gre naprej, dokler ne pride človek do roba svojega preživetja, ko vidi, da to vse skupaj ni nič, da tako ne more naprej, da ni srečen. Na voljo ima samo še eno, temljno stavo, če se naslonimo na Pascala: Bog ali nič. Če je Bog nek zlobni tiran, ki se kakor z marjonetami z nami igra, potem izberem nič, ker itak ni važno. 

Lahko pa je Bog nekaj povsem drugega. Naj nam pomaga sv. Jožefina Bakhita, doma iz Darfurja, ki je bila pri devetih letih ugrabljena s strani trgovcev s sužnji, pretepena do krvi in prodana kar petkrat. Zadnji gospodar jo je vsak dan pretepal do krvi, od česar ji je do smrti ostalo 144 šivov. Naposled jo je kupil italijanski trgovec in jo peljal s sabo v Benetke. Tu je spoznala nekega povsem drugačnega gospodarja. Do tedaj so jo vsi gospodarji zaničevali, jo pojmovali kot predmet, zdaj je spoznala Gospoda nad vsemi gospodi, ki jo je končno pojmoval drugače - zanj je bila dragocena. Ugotovila je, da je ljubljena in, da je tisti, ki jo ljubi, resnična Ljubezen. Ugotovila je, da jo ta Gospod, pozna v vsej njeni biti, da jo ljubi tako kot je in jo pričakuje. Zvedela je, da je ta, ki jo pričakuje tudi sam doživel njeno isto usodo. Dobila je upanje - ne samo delno upanje, da bo imela manj krute gospodarje, temveč je začutila v sebi veliko upanje. Začutila je, da je ljubljena v vsej svoji globini, pa naj se zgodi kar koli. 

Pridemo torej spet do tistega, kar smo v začetku rekli - Božji čas se dotakne našega časa, kadar se odpremo Bogu in njegovi ljubezni. Takrat smo odrešeni, odvzeto nam je to težko breme bivanja in vemo, da se tisto hudo ne more vrniti, ampak lahko naša sreča postane samo še večja, popolnejša. Zato moramo spet odkriti osnovno krščansko oznanilo: "Jezus je Gospod." Pomeni, da je kakor mi trpel in umrl, a se s tem ni vse skupaj končalo, ampak je tudi vstal od mrtvih, šel v nebesa... Ne bom nadaljeval tistega, kar vsako nedeljo pri maši izpovemo po pridigi, pa ne vemo, kaj govorimo - to je vendar tisto, zaradi česar hodimo k maši. Vprašajmo se kdaj, kaj izpovedujemo in če res verujemo in upamo v to, da smo po Njem odrešeni, da nam greh in smrt nič ne moreta, če je Kristus z nami. "Če pa je Bog za nas, kdo je zpoer nas" (Rim 8,31)? 

Objavljeno v Novem glasu.

Ni komentarjev: