petek, 04. marec 2011

O pobirmancih

“Kako naj se starši obnašamo s svojimi otroki, ki po prejetju zakramenta sv. birme nočejo več stopiti v cerkev?"

Ja, zelo pogosto se srečujem s to težavo. Odgovor staršem bom skušal podati tu ob koncu. Moderna nedelja zgleda nekako takole (povzeto po bovškem kaplanu Niku Čuku): "Današnji 'mladič' se v nedeljo zjutraj zbudi v topli sobici (centralna gori že najmanj 3 ure prej), pride v pižami v dnevno sobo, si prižge televizijo, kjer je vse močno podprto s podobo (tv je od pomožnosti kakšen LCD z nevemkakšno diagonalo in z nevemkakšnim zvočnim sistemom - to itak vsi kupujejo tudi tisti, ki nimajo denarja - pa vzamejo kredite) in na mizi ga že čaka topel kakavček. Vse je OK, dokler se ne začne prepir: 'Odpravite se hitro, ura bo kmalu 10.00'... 'Joj pa kaj že, a ne morejo te maše prestavit na malo kasneje?" Potem mama vzroji na drugega sinčka, ker je mislila, da je že zdavnaj vstal, on pa še vedno (dvajset minut pred mašo) trdno spi. In v avto se odpravijo vsi z dolgimi rilci. Po možnosti se tudi starša med sabo skregata (če seveda - to je že visok ideal - gresta sploh oba k maši). In potem 'mulo' pride v cerkev, vidi tistega župnika pri oltarju, ki ga je par let moril pri 'nauku' (če so imele preostale ure nauka katehistinje) in se 'vtabori' v mrzli cerkvi - nekje pri vratih zadaj, na mrzlem tlaku in ob mrzlih pogledih drugih ljudi. Če stoji zraven kak sovrstnik, gotovo ne udarita kake verske debate, ampak čisto kaj drugega. Nazadnje ugotovita, da bi se isto stvar ravno tako lahko zmenila zunaj. Po obhajilu mladostnikov že ni več v cerkvi (mogoče - če vrata niso preveč glasna - gredo ven tudi med pridigo." 

Kritika vsem nam, ki se z otroki ukvarjamo pred birmo. Kritika zato, ker otrokom bolj kot vsebino, zaklad vere, vsiljujemo nek legalizem, nekaj, kar morajo. Dejstvo je, da je nekaj narobe z našo 'predbirmansko' versko vzgojo, a o tem tu ne bomo razpredali, ker bo za to še priložnost.

Vsem staršem, ki se sprašujete o tem, kaj storiti z otroki, ki nočejo več v cerkev pa odgovarjam z besedami pre Tonija: "Pridigati mlademu človeku ob nepravem trenutku, je pogosto izgubljen čas, če se že ne zgodi, da se grdo odzove. Po navadi te taki niti ne poslušajo, ker imajo npr. slušalke v ušesih, denar v žepu in so torej v vsem preskrbljeni. Imej potrpljenje in počakaj, da ga mine, da pride pravi čas, v katerem bo bolj dovzeten za poslušanje, ker ga bodo manj raztresale druge stvari in puhlosti. Kaj je treba medtem storiti?To, kar so počele naše mame in none - treba je ohraniti stanovanje toplo in razsvetljeno, treba je napraviti tako ozračje, ki lahko ogreje telo in srce. Prišel bo čas, ko se bo otrok vrnil in poslušal, kar mu imamo povedati. Če pa v peči ne bo našel niti malo žerjavice ali prižgane sveče in nekoga, ki bi ga čakal in bdel, molil, jokal, ne bo prišel več blizu. Isto velja tudi za Cerkev." 

Mnogi starši in vzgojitelji smo tako poklicani, da postanemo večji pričevalci za te naše 'pobirmance' (glej prvo številko priloge Bodi človek). Za nas je to priložnost, da prečistimo in poglobimo svojo osebno vero, svoj osebni odnos z Bogom. Gotovo je to nekaj težkega, zahtevnega, a druge izbire ni. Za to ne obstajajo neke hitre kure, ki bi jih predpisal kak zdravnik.

Objavljeno v Novem glasu.

Ni komentarjev: