Zakaj je treba
moliti? Kakšen smisel ima molitev rožnega venca?
Pravzaprav sem tudi sam imel na
tem področju velike težave – ne smemo pozabiti, da naša družina ni bila
tradicionalno verna, torej tudi rožni venec ni imel svojega mesta zvečer pri
mizi. Vsak večer sem sicer kot otrok zmolil tiste »molitvice«, a so bile samo
neka dolžnost, nekaj zunanjega. Zdi se mi, da je tako tudi pri naših
veroučencih. Kadar jih potem nihče več ne nadzira in »spodbuja« k molitvi, se
tudi ta neha (če včasih »mulo« ni hotel moliti, je takoj dobil »dve okoli ušes«).
Kaj bi delali nekaj tako neprijetnega, pa še splača se ne, saj nič ne dobimo,
kar prosimo.
Torej, sam sem si moral molitev
osmisliti postopoma, tudi rožni venec, oziroma še posebej rožni venec. Spoznal
sem, da je molitev nekaj, kar kristjan potrebuje, saj je res »pogovor« z Bogom,
v smislu, da se mu popolnoma odprem in mu izrazim vse, kar sem in nosim v sebi.
Videl sem, da Bog ni nekje daleč, ampak nam je res blizu, da je vedno ob nas.
Bog vsakega izmed nas ljubi kot svojega ljubljenega sina in nam vso to ljubezen
vseskozi izkazuje na številne načine, saj je ljubezen iznajdljiva. Bog ni tak,
da bi čakal, da postanemo pridni in nam potem nekaj da, ampak on nam najprej
da, mi pa se moramo odpreti in te darove njegove ljubezni sprejeti. Kakor bi
nam mama ali tata dali čokolado na mizo in rekli, naj si jo pridemo iskat, samo
to. Z nekom, ki me ima rad, bi pa rad imel odnos, z njim bi rad govoril, rad bi
se mu prepustil.
Seveda nam Bog ne odgovarja na
človeški, ampak na Božji način. Dobimo darove duha, o katerih govori apostol
Pavel v pismu Galačanom: v sebi čutimo ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost,
dobrotljivost, zvestobo, krotkost in samoobvladanje
(Gal 5,22-23). Vidimo, kako zelo to potrebujemo, dobimo pa to prav v molitvi.
To se potem v vsakdanjem življenju še kako pozna.
Oblik molitve je kar nekaj –
lahko v molitvi prosimo, se zahvaljujemo, se priporočamo, se izročamo. Sam že
od srednje šole naprej še posebej skrbno opravim večerno molitev pred spanjem,
ko pregledam dan, ki sem ga preživel: kaj je bilo v njem dobrega, kaj sem
dobrega tudi prejel, katere ljudi sem srečal, potem šele pride na vrsto vse,
kar je bilo v dnevu narobe in nepopolno. Boga nato prosim, da sprejme vse
dobro, ostalo pa popravi in dopolni, kakor tudi naj sprejme in blagoslovi vse
ljudi, ki sem jih srečal, posebej pa naj ponoči bdi nad bolnimi, osamljenimi
ostarelimi in otroki, ki se bodo rodili. Je pa prav tako pomembna jutranja
molitev, ko Boga prosim, naj blagoslavlja ves dan, vsa srečanja in vse delo –
tak dan je precej drugačen. Bog nam seveda posebej govori po Svetem pismu, zato
zelo priporočam, da pri molitvi uporabljamo to knjigo življenja. Bog je stalno
navzoč po naših cerkvah pod podobo kruha v tabernaklju, pogosto (pri nas
tedensko) pa posvečeno hostijo tudi izpostavljamo v češčenje – zame je to
navadno priložnost, da premišljujem evangeljski odlomek prihodnje nedelje, v
preostalem času pa Bogu povem, kaj nosim v srcu ali tudi koga nosim tam.
Rožni venec, ki ga navadno molim
v avtu, je moja prošnja za pomoč in blagoslov, moja izročitev nebeški Materi
Mariji. Ona vse to ljubeznivo sprejme in preda, a obogateno še s svojo
materinsko priprošnjo, Bogu. Če vsako jagodo rožnega venca posvetim neki meni
ljubi osebi, potem mi sploh ne bo težko (sam se navadno spomnim svojih
veroučencev, mladih, duhovnikov, prijateljev, bolnih in trpečih, ostarelih,
mladih zakoncev, družin v težavah…). Pa še tako čudovito me pomirja – notranje.
Ko se mi zdi brez veze moliti, takrat si predstavljam, da se vse tiste moje
molitve, ki pridejo iz srca, kot zrna spravljajo v eno veliko žitnico, kjer se
pridružijo še vsa druga zrna, ki jih vsak molivec prispeva. Ker je ves svet
lačen duhovne hrane, si predstavljam, da jo dobiva prav iz te žitnice.
Objavljeno v Novem glasu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar