Darovi in poslanstvo

»Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden« (Apd 2,2-3). Vsak od ognjenih jezikov, ki se še danes spuščajo nad ljudi, prižge ogenj v srcu, podarja notranjo svobodo, začenja posameznikovo pot svetosti, posvečuje njegovo drugačnost in edinstvenost. Sveti Duh vsakemu posamezniku daje izvirnost in svetost, ki je samo njegova, edinstvena. Sporočilo za nas je, da nam ni treba postati nasprotje samih sebe, da bi srečali Gospoda in da bi postali sveti. Ne nazadnje, nam ni treba tega početi niti zato, da bi se srečali sami s seboj, da bi se resnično izpolnili – ko se srečamo z Vstalim Gospodom in nam ta podari Svetega Duha, se srečamo sami s seboj, v tem Duhu namreč lahko prepoznamo Vstalega (1 Kor 12,3). V Jezusu ni več razklanosti, ampak je človeštvo v njem postalo "eno telo", ena velika družina bratov in sester, kjer sta v Svetem Duhu posameznikova edinstvenost in drugačnost bogastvo za vso skupnost in ne breme. V tem istem duhu je Cerkev res lahko občestvo, "skrivnostno Kristusovo telo" in samo v tem Božjem dihu je lahko ustvarjalna in odpira nove in nove poti. Če je skupnost, manjša ali večja, odprta Svetemu Duhu, se binkošti neprestano ponavljajo.   

Apostolska dela nam pripovedujejo, kakšna je bila prva krščanska skupnost, ko je bila odprta za Svetega Duha – apostoli so se zdeli  nekoliko "iz sebe", kakor pijani… Takšni moramo biti vsi, da bi lahko govorili o Kristusu – moramo biti nekoliko iz sebe, nekoliko nerazumni, nepremišljeni, "prevzeti". Če temu ni tako, ne moremo ogreti nobenega srca. »Kdor hoče druge ogreti, mora najprej sam goreti« (Slomšek). Res je, apostoli so bili pijani, ampak od drugačnega - vina upanja, velikodušnosti, radosti (tistega notranjega veselja, ki prevzame celega človeka, ne samo navideznega veselja).

Takšnega vina da Kristus piti apostolom, ko jim podari Svetega Duha. V njih tako deluje prav tisti vir življenja, ki je tudi Kristusa samega delal drugačnega. S pomočjo Svetega Duha je vsak od nas, vsak Kristusov učenec, sposoben nekaj te Jezusove drugačnosti, nekaj te njegove ljubezni, nekaj njegovega usmiljenja. Sveti Duh nas upodablja po Jezusu Kristusu.

Kar se je petdeset dni po vstajenju zgodilo v Jeruzalemu, se dogaja vsakemu izmed nas. Četudi morda nočemo, smo v Bogu. Četudi bi hoteli zbežati, kakor Jona, smo vendarle v Boga potopljeni, kakor smo potopljeni v zrak, ki ga dihamo. Kaj moramo storiti? Odpreti moramo temu Božjemu dihu svoje srce, da lahko vanj pridejo Kristusove besede in nas spremenijo. Moj mali jaz se mora neprestano odpirati neskončnemu Božjemu jazu.

Iz tega pa izhaja tudi poslanstvo – odpuščanje grehov. To je vélika naloga vseh tistih, ki so prejeli Svetega Duha, saj je na vnebohod Jezus dejal: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče« (Apd 1,8). Njegove priče so lahko samo tisti, ki so sposobni v puščavah nasilja in laži, ki so okrog nas, graditi majhne oaze ljubezni, miru in resnice. Okrog nas moramo graditi ceste, da bi se srcem ljudi spet približali, da bi lahko odprli vrata, ki tja vodijo, spet prižgali v njih ogenj, prinesli upanje. »Odpustiti pomeni uničevati zlo« (Panikkar).

Zato naj pride nad nas Sveti Duh in naj prinese spet tisto otroško brezskrbnost, upanje ter smisel v naša tako razrvana življenja. Naj ta Božji veter odpihne proč pepel naših strahov in naj »v vsakem od nas utrdi tisto najbolj človeško gotovost, ki jo imamo, in nas vgrajuje v eno enoto: prizadevanje za mir, srečo, življenje in ljubezen« (G. Vannucci). To je tisto, kar pravzaprav dihamo, po čemer v svoji globini hrepenimo - vsak dan prosimo Svetega Duha za te njegove darove.