Evangelist Luka nam kar dvakrat pove,
kaj so njegovi učenci naredili, ko je šel Jezus v nebo, enkrat v Apostolskih
delih, kar smo danes slišali v prvem berilu, ko pravi, da so se z Oljske gore –
tam je bil Jezus vzet v nebo – odpravili nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje
večerje. Da so se vrnili v Jeruzalem, pa pravi tudi ob koncu svojega evangelija
("Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.
53 Bili so ves čas v templju in so slavili Boga" - Lk 24,52-53) – avtor Apd in Lk je namreč isti. Kar združuje oba odlomka in evangeljski
odlomek iz Janezovega evangelija, ki smo ga slišali pa ni samo Jeruzalem, ampak
predvsem neko dejanje, ki je s tem mestom neločljivo povezano: molitev.
Vse prepogosto postanejo naše molitve in
naše maše eno samo drdranje. Na vsa usta sicer oznanjamo, kako so to svete
besede, marsikdaj gre celo za Božjo besedo – recimo, kadar molimo očenaš ali
zdravamarijo, ali pri sveti maši – pa ostanemo, žal, res samo pri besedah,
nismo pa 'noter' niti z mislimi, niti z dejanji. Zaradi tega je Jezusovo
opozorilo v znamenitem govoru na gori za nas vedno aktualno: »Pri molitvi pa ne
blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko
govorili« (Mt 6,7). Naša molitev ni v količini, temveč v kakovosti, važno je
torej, kako molimo.
Zato pa nas Jezus v evangeliju, v t.i.
velikoduhovniški molitvi, ne uči novih in novih molitvenih obrazcev ali manter,
ki bi jih neprestano ponavljali, ampak nas uči, v čem je molitev. Kot vidimo,
gre predvsem za življenjsko držo. Kristjanova življenjska drža je upodobljena
po Kristusovi – njegovo življenje je daritev. Takšno mora biti tudi naše
življenje. »Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je - srca oltar,«
pravi S. Gregorčič. Na duhovni ravni se mora dogajati isto, kar se mora
dogajati tudi na ravni dejanj – darovanje, žrtev.
Ko Jezus govori o poveličanju, govori o
svoji daritvi na križu in to niso samo besede, ampak se na križu le še izvrši
dejansko, kar se je že izvršilo pri zadnji večerji v Jezusovem srcu. Zato
nobena maša ni samo v besedah, ampak jo vsak od nas daruje in vsak od nas se
daruje. Pri vsaki maši moramo dati same sebe, z vsem, kar nosimo, na oltar, da
se v Jezusovi daritvi vse izpopolni in poveliča.
Pri tem nam Jezus pomaga s svojim in
Očetovim Duhom, za katerega moramo vedno vztrajno prositi, da bi nam dal svoje
darove – s tem Bogu odpiramo svoje srce, če pa je že odprto zanj, ostane odprto
tudi za bližnjega. Sveti Duh pa je hkrati tudi na skrivnosten način vedno
prisoten v naši molitvi, če mu le to dovolimo, če torej res molimo s preprostim
in ponižnim srcem. Saj pravi apostol Pavel: »Prav tako tudi Duh prihaja na
pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti« (Rim
8,26 sl.).
Ni komentarjev:
Objavite komentar