Če hočemo
zares živeti, da temu lahko res rečemo življenje, da se želimo res iskreno
spopasti s tem izzivom in se ne zapreti pred svetom, potem neizogibno živimo z
ljudmi, smo vpeti v medčloveške odnose. Pred nami sta dva izziva, s katerima se
moramo spopasti. Prvi izziv je izbira med biti in zdeti se, drugi pa je naša
želja po moči in oblasti.
Najprej me
Jezus izziva in sprašuje o tem, ali je zame pomembnejša oblika, zunanji okvir,
ali mora le-ta imeti tudi pravo vsebino. Lahko se še tako 'okinčamo' na zunaj,
da bi nas drugi lahko opazili, lahko tudi v ta namen delamo 'dobra dela', lahko
sami sebi postavljamo spomenike. Lahko postanemo zvezdniki, delamo v svojem
športu vse mogoče vragolije. Vse to in še več lahko smo oz. se zdimo, se
pojavljamo. Kaj pa, ko ugasne soj luči? Če je človek samo 'oblika' in ne tudi
'vsebina', če nima srca in tistega, kar dela, ne dela s srcem, ampak se zgolj
skriva za svojim videzom, je vreden vsega pomilovanja. Jezus tu ne graja
tistih, ki se trudijo in padajo. Gospod je vedno usmiljen in milostljiv do
krhkih, ceni trud takšnih ljudi in je podoben lončarju, ki ob neposrečeni vazi
ne obupa, ampak ta kup gline toliko časa oblikuje, dokler ne uresniči svojega
načrta.
Jezus obsoja
tiste 'pobeljene grobove', ki se zgolj pretvarjajo. Ne prenaša hinavcev,
tistih, ki nosijo masko, ki so torej igralci (hypokrítes (ὑποκρίτης)
namreč izvorno pomeni prav gledališki igralec) in ne kažejo svojega resničnega
obraza. Skrivajo se za temi zunanjimi oblikami in zahtevajo čedalje strožje
zakone, a le za druge. Ko govorimo o cerkvenih zadevah, so to tisti cerkveni
možje, se čuti toliko bolj blizu Bogu, kolikor je oster in neprizanesljiv do
drugih, v resnici pa je tak človek sam, prazen, daleč od sebe, bližnjega in
tudi Boga. To ni pravi oznanjevalec – njegovo pravo podobo nam v drugem berilu
lepo predstavi apostol Pavel, ko reče, da so naslovnikom »hoteli dati ne samo
Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje« (1 Tes 2,8). Kristus lahko
spregovori srcu drugega človeka samo po srcu oznanjevalca. To pomeni, da se
mora Jezusov učenec bližnjemu predstaviti kot človek, v vsej svoji majhnosti in
krhkosti. Predstaviti se mora takšen, kot je, neposreden in iskren, ne pa, da
želi z zvijačo nekoga prepričati. Obnašanje, ki se želi prikazati kot
krepostno, lahko v končni fazi ljudi pripelje do tega, da dvomijo tudi v tiste,
ki so zares krepostni, dobri in iskreni.
Jezus pa
obsodi še drugo napačno vedenje – željo po oblasti. Njegovi učenci smo med
seboj bratje in sestre, smo na isti ravni, nihče se ne sme zaradi svojih
morebitnih nazivov ali položaja čutiti nad drugimi. Vsi imamo isti cilj in vsi
služimo evangeliju. Jezusu pa to še ni dovolj – največji je tisti, ki streže.
Največji je tisti, ki zna najbolj ljubiti. Svet za svoje cvetenje namreč ne
potrebuje bogastva, temveč ljubezen. Gospod nam pove, da je vsak od nas velik
toliko, kolikor je veliko njegovo srce, kolikor se zna upodabljati po njegovem
srcu. On je namreč prišel, da bi stregel, ne da bi mu drugi stregli, da bi se
razdal, se žrtvoval. Bogu zato želim služiti, ker je on kot prvi postal moj
služabnik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar