nedelja, 30. oktober 2011

Služiti v resnici


Če hočemo zares živeti, da temu lahko res rečemo življenje, da se želimo res iskreno spopasti s tem izzivom in se ne zapreti pred svetom, potem neizogibno živimo z ljudmi, smo vpeti v medčloveške odnose. Pred nami sta dva izziva, s katerima se moramo spopasti. Prvi izziv je izbira med biti in zdeti se, drugi pa je naša želja po moči in oblasti.

Najprej me Jezus izziva in sprašuje o tem, ali je zame pomembnejša oblika, zunanji okvir, ali mora le-ta imeti tudi pravo vsebino. Lahko se še tako 'okinčamo' na zunaj, da bi nas drugi lahko opazili, lahko tudi v ta namen delamo 'dobra dela', lahko sami sebi postavljamo spomenike. Lahko postanemo zvezdniki, delamo v svojem športu vse mogoče vragolije. Vse to in še več lahko smo oz. se zdimo, se pojavljamo. Kaj pa, ko ugasne soj luči? Če je človek samo 'oblika' in ne tudi 'vsebina', če nima srca in tistega, kar dela, ne dela s srcem, ampak se zgolj skriva za svojim videzom, je vreden vsega pomilovanja. Jezus tu ne graja tistih, ki se trudijo in padajo. Gospod je vedno usmiljen in milostljiv do krhkih, ceni trud takšnih ljudi in je podoben lončarju, ki ob neposrečeni vazi ne obupa, ampak ta kup gline toliko časa oblikuje, dokler ne uresniči svojega načrta.

Jezus obsoja tiste 'pobeljene grobove', ki se zgolj pretvarjajo. Ne prenaša hinavcev, tistih, ki nosijo masko, ki so torej igralci (hypokrítes (ποκρίτης) namreč izvorno pomeni prav gledališki igralec) in ne kažejo svojega resničnega obraza. Skrivajo se za temi zunanjimi oblikami in zahtevajo čedalje strožje zakone, a le za druge. Ko govorimo o cerkvenih zadevah, so to tisti cerkveni možje, se čuti toliko bolj blizu Bogu, kolikor je oster in neprizanesljiv do drugih, v resnici pa je tak človek sam, prazen, daleč od sebe, bližnjega in tudi Boga. To ni pravi oznanjevalec – njegovo pravo podobo nam v drugem berilu lepo predstavi apostol Pavel, ko reče, da so naslovnikom »hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje« (1 Tes 2,8). Kristus lahko spregovori srcu drugega človeka samo po srcu oznanjevalca. To pomeni, da se mora Jezusov učenec bližnjemu predstaviti kot človek, v vsej svoji majhnosti in krhkosti. Predstaviti se mora takšen, kot je, neposreden in iskren, ne pa, da želi z zvijačo nekoga prepričati. Obnašanje, ki se želi prikazati kot krepostno, lahko v končni fazi ljudi pripelje do tega, da dvomijo tudi v tiste, ki so zares krepostni, dobri in iskreni.

Jezus pa obsodi še drugo napačno vedenje – željo po oblasti. Njegovi učenci smo med seboj bratje in sestre, smo na isti ravni, nihče se ne sme zaradi svojih morebitnih nazivov ali položaja čutiti nad drugimi. Vsi imamo isti cilj in vsi služimo evangeliju. Jezusu pa to še ni dovolj – največji je tisti, ki streže. Največji je tisti, ki zna najbolj ljubiti. Svet za svoje cvetenje namreč ne potrebuje bogastva, temveč ljubezen. Gospod nam pove, da je vsak od nas velik toliko, kolikor je veliko njegovo srce, kolikor se zna upodabljati po njegovem srcu. On je namreč prišel, da bi stregel, ne da bi mu drugi stregli, da bi se razdal, se žrtvoval. Bogu zato želim služiti, ker je on kot prvi postal moj služabnik.

Ni komentarjev: