Evangeljski odlomek o pametnih in nespametnih devicah je na
vrsti ravno v času, ko si ljudje nabavljamo zimske gume. To je prvo, kar mi je
prišlo na pamet, ker se najde kar nekaj ljudi, ki zavlačujejo tudi s tem, češ
saj ni še snega, bomo še videli, kako bo s tem. Marsikdaj se res izide dobro in
pretirane snežne odeje pozimi ni, zlasti na Primorskem, vendar pa tveganje ostane
– lahko pride sneg, mi pa ogrožamo sebe in ostale v prometu, pa tudi sicer so
zimske gume primernejše za nižje temperature, deževno vreme in spolzko cesto.
Pa človek razume vse tiste, ki nimajo toliko denarja, da bi si vsakič lahko
privoščili zimsko obutev za svojega jeklenega konjička, se nas pa najde tudi kar
nekaj takih, ki si to lahko privoščimo, ki bi pravzaprav bili dolžni to
storiti, pa zavlačujemo. Lansko zimo sem bil tudi sam namreč med temi. Pa tudi
sicer marsikdo rad 'prišpara' ravno pri avtomobilskih gumah, ki pa so zelo
pomembne za lastno in drugih varnost na cesti.
Primer, ki lepo ilustrira naše vztrajanje na stari poti,
kako se nočemo odločiti za drugačno življenje, kako vedno znova in znova
zavlačujemo in prelagamo na jutri na mnogih področjih, zlasti pa na področju
naših odnosov, kjer največkrat to varčevanje zadeva prav naš odnos do Boga. Vse
se zdi pomembnejše od tega, ker se tako mudi storiti in izpolniti vse drugo.
Toda na ta način postanejo dejavnosti pomembnejše tudi od človeka – počasi nam
zmanjka tako časa in moči zase, kakor tudi za odnos z drugimi, zlasti s tistimi
najbližjimi, navadno je to naša družina. Zgodi se tudi nam, da nam zmanjka v
svetilkah olja, da nam torej zmanjka življenjske moči, svetlobe in lepote v
življenju, kar olje ponazarja.
Pri krstnem obredu imamo lep primer vsega tega, saj se
novokrščenca kar dvakrat mazili – s krstnim oljem in sveto krizmo, da bi
nakazali, kako pridobi novi kristjan potrebno moč, da živi v polnosti svoje
življenje. Ampak to se zgodi takrat, kadar živimo iz svetega krsta, kadar se
trudimo sodelovati z Božjo milostjo, ki nam jo Bog velikodušno podeljuje – v odnosu
z njim nalivamo olja v svojo svetilko. Jezus je vselej našel čas za pogovor s
svojim Očetom. Evangeliji poročajo, kako je pred vsakim pomembnim korakom na
samem molil.
Mi velikokrat krivdo za našo živčnost, jezljivost, razburjenost in podobne zadeve radi valimo na druge, premalokrat pa se vprašamo, koliko smo sami storili, da bi bili mirnejši v sebi. Lahko si seveda domišljamo, kako bomo sami rešili vse življenjske težave, z lastnimi močmi, nevarno pa je za nas kristjane – zlasti za nas duhovnike -, da pridemo na kraj požara, razvijemo cevi, da bi gasili, nimamo pa v cisterni vode. Zato ne pustimo našim svetilkam, da ugasnejo, da jim zmanjka olja. Skrbimo zanje. Če morda dvomite v to, da se vaše svetilke napolnijo z oljem v odnosu z Bogom, naj vas še enkrat spomnim, kaj pravi apostol Pavel v pismu Galačanom: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a).
Ni komentarjev:
Objavite komentar