Vse je zastonjski dar

Zanimivo je, kako pride ta prilika o talentih ravno v času, ko pripravljam katehezo o sedmi Božji zapovedi. Morda se bo kdo tu vprašal, kakšno povezavo neki ima ta zapoved z omenjeno priliko, pa vam povem, da je, če jo pravilno razumevamo, zapoved 'Ne kradi!' v tesni povezavi s to pripovedjo o človeškem delu in trudu ter seveda tudi plačilu.

Gre namreč prav za to, da sta prva dva služabnika upoštevala in spoštovala sedmo Božjo zapoved, medtem ko tretji tega ni počel. Marsikdo se seveda s to trditvijo ne bo strinjal, ker zapoved ljudje povečini razumemo v smislu: 'Tale avto ni tvoj, zato se ga ne smeš polastiti,' pa je to banalizacija, ker je ta vidik samo začetek, podlaga, saj brez tistega načela pravičnosti tudi ne moremo spoštovati lastnine drugih. Vendar pa tretji služabnik ni ukradel tiste srebrne ali zlate palice (talent je namreč bila antična merska enota, s katero so merili tudi žlahtne kovine, novozavezni talent je pomenil tako skoraj 60 kg srebra ali zlata), je pa tisto, kar je storil, kot bi jo ukradel.
 

Vse, kar nas obkroža, je Božje in ne naše delo. Res je sicer, da je človek središče, srce stvarstva, zaradi katerega je tudi od Boga vse bilo ustvarjeno, kakor nas lepo spomni Prva Mojzesova knjiga, težava pa nastane, kadar se človek tega ne zaveda, kadar se ne zna čuditi nad vsem, kar ga obkroža, kakor se tudi ne zna čuditi nad urejenostjo stvarstva in nad tem, kako čudovito je sam ustvarjen. Tukaj smo, da kažemo, kako čudovito je Bog vse ustvaril, določil in uredil, da je to napravil iz svoje neizmerne ljubezni do nas. Tako svojega gospodarja razumeta prva dva služabnika, ne pa tudi tretji. Vse se ne začne in konča samo pri meni, ampak se moram nujno dvigniti iz sebe, da bi lahko opazil in občudoval vse okrog sebe.

Prva dva se zavedata, da je vse, kar obstaja, Božji dar. Vse ti je podarjeno, nič ni tvoje, temveč od Boga. Kar je tvoje, je delo. Z njim vračaš Stvarniku izkazano dobroto, se mu na nek način zahvaljuješ, utrjuješ vez z njim. Tretji služabnik ne gleda tako na stvari, ampak razume življenje kot izključno svojo last, s katero lahko naredi, kakor se mu pač zdi. Je njegova pravica, zato se mu tudi ni treba zahvaljevati, ni mu tudi treba odgovarjati za tisto, kar v življenju - in z njim - počne. Za nas pa mora veljati nasprotno, veljati morata zastonjskost in hvaležnost. 

Že res, da je življenje moje, vendar pa je dar, Bog mi ga je dal nekako kot 'posojilo' in mu ga moram počasi vračati tako, da prav res trgujem z njegovo vrednostjo, da zasije v vsej polnosti, da se popolnoma razvijejo vsi njegovi barvni odtenki, okusi.

Potem pa je moje zahvaljevanje, moja hvaležnost. Človek, ki ne živi tako, ne more razumeti, kako osnovni motiv ni denar, plačilo, temveč veselje do dela. Kdor dela iz hvaležnosti, je bolj človek in utrjuje svoj odnos z Bogom, v njem se bolj razodeva Božja podoba. Krade torej tisti, ki ne živi v hvaležnosti, ki ne dela v in iz hvaležnosti. Tisti, ki najprej vpraša, koliko bo dobil. Najnevarnejši kradljivci so skopuhi, tisti, ki za vse delajo 'računico', ki jih žene samo denar. Svoje imetje zakopljejo, skrijejo, napravijo še večje shrambe, kamor bi vse spravili in vse izredno zavarujejo, da le kdo ne bi prišel do vsega tega. Toda na ta način zakopljejo tudi svoje življenje, potem pa sami sebe opravičujejo, ko so postavljeni pred dejstvo. Saj pravzaprav že sami sebe kaznujejo, ko ostanejo sami s svojim bogastvom.

Povabljeni smo zato, da živimo svoje življenje kot neizmerni in zastonjski dar ljubezni, da smo zanj hvaležni. Imejmo oči in srce odprto za vse lepo, kar nas obdaja. Srečujmo ljudi, ampak res tako, da se srečata dve srci. Veselo delajmo in izkoriščajmo te svoje darove. Morda se nam zdi, da je brez veze, da se ne splača, toda mi ne vidimo celotne slike. Kar se bo iz naših rok vsejalo v dobro zemljo, bo zagotovo obrodilo sad, kakor seme, ki se skrije, potem pa vzklije in obrodi. Zaupajmo v to.