Tokratna prilika je popolnoma v nasprotju z našo človeško miselnostjo in s tem, kako mi sodimo in presojamo – tako ljudi kot tudi stvari. Za Boga prav zares drži kot pravi 1. berilo: »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,8-9).
Prilika nas uči, kako Bog vse ljudi kliče k delu v njegovem vinogradu, to je v delu za Nebeško kraljestvo. Vsi smo poklicani k odgovoru v veri in delu, da bi se širilo Nebeško kraljestvo – vsak lahko naredi svoje in vsak ima svoj doprinos, pa ni važen njegov stan – duhovniki, redovniki, verniki… Vsi moramo delati za širjenje evangelija, za širjenje pravzaprav Kristusa samega. Vsakdo mora, kot pravi apostol Peter, živeti po milosti, ki jo je prejel (milosti vere namreč), tako da to milost postavi drugim na razpolago… (prim. 1 Pt 4,10). Kako kaj mi, vsak v svojem okolju, postavljamo milost vere na razpolago drugim? Kako kaj pričujemo za Kristusa? Brez tega upravičeno lahko naši bratje in sestre, ki Kristusa še ne poznajo, rečejo, da blodijo naokrog, ker jim krščanske vere nihče ni predstavil in izpričal – v besedah in dejanjih. Tudi oni bodo rekli, da »Postopajo naokrog, ker jih nihče ni najel« (Mt 20,7-8).
Služiti Bogu tu na zemlji bo pomenilo vladati z njim v nebesih, a to ni nekje daleč, kot nam pojasni apostol Pavel v 2. berilu, temveč na neki način s služenjem Bogu z njim tudi že kraljujemo v nebesih. To miselnost moramo imeti: živeti po eni strani zelo realno, z nogami trdno na tleh, hkrati pa se zavedati, kako je vse to le začasno in preide, zato se je treba hkrati tudi truditi, da smo ves čas v Kristusu. Njegovo skrivnostno telo je Cerkev, po krstu pa smo vsi že v tem telesu, kar pomeni, da smo v edinosti tako z vsemi vernimi na tem svetu, kot tudi s tistimi, ki se očiščujejo v vicah, kot tudi z vsemi angeli, svetniki in blaženimi v nebesih. Bolj ko se trudimo za svoje posvečevanje v Cerkvi, bolj smo v Kristusu. Sebe posvečujemo z duhovnim življenjem, poglabljanjem v krščanski nauk in z deli usmiljenja. Ustvarjeni smo namreč bili, kot nas uči sv. Pij X. v katekizmu, da bi Boga spoznali, ga ljubili in mu služili v tem življenju in da bi ga uživali vso večnost.
Gospod nam potem daje plačilo, to plačilo pa nam daje vedno, saj je plačilo Gospod sam, ki se nam daje v svetih zakramentih, zlasti v sveti evharistiji. Boga že uživamo tu na zemlji, prizadevajmo si, da ga bomo uživali tudi večno v nebesih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar