Neminljiva jed

Slišali smo, kako množica, ki jo je Jezus nasitil, sedaj le-tega išče, da bi imela vedno na razpolago telesno hrano oz. tisto, kar naš Gospod v evangeliju imenuje “jed, ki mine”. Kaj je ta “jed, ki mine”? Takrat so tisti ljudje iskali materialno blagostanje oz. potešitev ene od osnovnih potreb, torej tiste, da bi imeli zagotovljeno hrano, in sicer brez posebnih naporov. Na misel mi pride tisti srbski rek, da hočejo kruha brez motike. Tistega, ki bi jim to zagotovil, v tem primeru Jezusa, pa bi takoj postavili za svojega kralja, torej za tistega, ki bi se mu brezpogojno izročili in bi jim vladal. 

Takšnega izročanja, udinjanja, klečeplazenja in podobnih reči tistemu, ki lahko nekaj zagotovi, ki ima

moč, oblast in še kaj, je v svetu veliko. Zaradi tega se ljudje odpovedujejo ne samo svojemu dostojanstvu, temveč tudi svoji istovetnosti, načelnosti, samostojnosti, razmišljanju, kritični presoji… Takšne vrste izročanje močnim zato ni pravo. Kristus je seveda drugačen od ostalih oblastnikov, ker je Bog in Božji Sin, a to ne vodi množice v evangeliju, temveč jih vodi zadovoljitev trebušnih potreb, to, da je Jezus tisti, ki lahko zagotovi ne samo dovolj, temveč preobilje telesne hrane. To, da se človek izroči Gospodu Jezusu, je sicer za kristjana edino pravilno, kakor je prava tudi želja po tem, da on popolnoma zavlada nad nami, vendar mora biti tisto, kar nas vodi, da se k temu odločimo drugačne vrste, ne le zemeljsko in človeško. Biti mora nadzemeljsko, nebeško, ker tudi hrana, ki jo Jezus zagotavlja, drugačna – je nebeška, torej duhovna. Ker je tudi njegova vladavina drugačna, saj njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Govora je torej o drugačnem življenju oz. o življenju na drugačni ravni.

Zato tudi naročilo, naj ne delamo za jed, ki mine, temveč za tisto, ki ostane za večno življenje. Kaj je ta “jed, ki mine”? To ne more biti samo telesna hrana, četudi tista množica hrepeni ravno po njej. Če prav pogledamo, pa gre za to, da želijo zadovoljiti enega od trenutnih nagonov – ko človek zahrepeni po hrani, jo mora dobiti, mora jesti. Še veliko je podobnih reči. Toda, če živimo na tak način, potem bomo vedno iskali le teh potešitev in sploh ni nujno, da gre le za telesne potešitve, poznamo recimo tudi čustvene, ne bomo pa šli nikdar globlje. Velika nevarnost je, da postanemo sužnji tega in potem iščemo le še teh zemeljskih in človeških potešitev, iščemo torej “jed, ki mine”. Zapademo torej v sužnost. 

Poglejmo in se vprašajmo, če pa za nas, zame osebno ne velja, da sem preveč navezan na kaj zemeljskega ali človeškega, ali obojega hkrati? Če smo pošteni do sebe, lahko ugotovimo, da je prav vsak od nas vsaj malo suženj nečesa takšnega, da torej smo navezani na “jed, ki mine”. In res ne gre le za materialne dobrine, za katere je prav, da so le sredstva in ne naš cilj, temveč tudi za druge reči. Marsikdo govori, da je treba živeti za medsebojne odnose, ker sicer nisi v življenju napravil ničesar. Ali ne poznamo tudi tovrstne zasvojenosti? Pravijo, da morajo biti čustva, pa je tudi tu lahko človek zasvojen… Vse te reči so “jed, ki mine”, ker jih uniči smrt. Vemo, kakšen velik rez napravi, kadar zareže s svojo koso v našo sredino. Kaj nam takrat pomagajo vse te minljive zemeljske in človeške reči? Saj je res, da smo lahko imeli lepe odnose, gojili in doživljali lepa čustva, a je to takrat preteklost, človek pa v aktualnosti ostaja praznih rok.

Morda je tedaj priložnost, da se malo streznimo in zamislimo, komu in čemu smo namenili svoje življenje, svoje bivanje na tem svetu. Zamislimo se lahko, koliko smo v resnici delali za “jed, ki mine”, nismo pa iskali tistega, kar je več od tega. Človek vendarle ni le telesno, družbeno, čustveno, duševno in še kako bitje. Vse to lahko zadovoljimo, pa bomo še vedno prazni. Bolj ko se bomo trudili za zadovoljitev vseh teh zemeljskih, telesnih, duševnih, čustvenih in drugih podobnih potreb, bolj bomo iskali še večjo potešitev, ker si lahko zadovoljimo le trenutno zadovoljstvo, le delno zadovoljitev, saj nismo mi tisti, ki lahko nasitimo našo notranjost, nasitimo našega duha, kakor tega ne more storiti nobena ustvarjena stvar ali bitje. Ko nam to postane jasno, se lahko začnemo odpirati in pripravljati prostor tistemu, ki je močnejši in večji od vsega tega, ker je sam začetnik vsega, da nas nahrani. To je tisti, ki zase pravi, da je “kruh življenja”. Je močnejši od zla, greha in smrti. 

Vse naše navezanosti in vsi naši odnosi nam ne bodo prav nič koristili, saj ne vzdržijo pritiskov zla in preizkušnje smrti. Samo tisti, ki je smrt premagal, ki je “s svojo smrtjo uničil smrt” lahko poteši našo lakoto in žejo. Ker sega namreč ta naša lakota in žeja preko končnosti in smrti v večnost. Kristus to želi storiti in to dela, vprašanje pa je, če se mi zavedamo, da potrebujemo še kaj globljega kot je le “jed, ki mine”. Odločitev za jed, ki ne mine, torej za Kristusa samega, ki se nam daje v hrano, ni kar tako, še težje je živeti v skladu s to odločitvijo. Ta odločitev predpostavlja namreč vero v to, da pri sveti maši mali okrogli košček nekvašenega kruha, ki je sveta hostija, zares postane Kristusovo telo, da je Gospod tam resnično navzoč. Če pa je sveta maša le bratsko druženje in sveto obhajilo le simbolični obred, kjer vsakdo dobi svoj piškotek, potem ni nič čudnega, če ne pride do neke poglobitve in ne prejmemo duhovnih darov, nismo tudi notranje potešeni in potolaženi. Kaj bi potemtakem z vsem obredjem in ceremonijo, kaj bi s posebnimi oblačili? Zakaj ne bi raje dajali ljudem sok in napolitanke? Samo en odnos je tisti, ki je važen in tisti, ki je naš cilj – biti z Njim, z Gospodom Jezusom. Drugo je bodisi sredstvo, ki nam služi k uresničenju tega cilja, bodisi odvečna krama, ki jo je treba odvreči, ker nas ovira. Eno ali drugo, Bog ali nič – tertium non datur, tretje možnosti ni.