Kriza kot priložnost za vzgojo

Že nekaj let sedaj ponavljamo besedo 'kriza', a je navadno pred njo pridevnik 'gospodarska' ali 'ekonomska'. Takšni pridevniki so, kot se zdi, še sprejemljivi, drugi ne, kakor kaže dejstvo, da gre besedna zveza 'moralna kriza' kar nekako mimo nas. In vendar prav v njej imajo svoje globoke korenine vse tiste druge krize – če recimo zgornjima dvema dodamo še politično.

Kaj namreč 'kriza' sploh pomeni? Etimološko gledano, pomeni 'ločevanje', lahko pa tudi 'razločiti', 'pretehtati', 'razsoditi'.

Gledano iz tega zornega kota vidimo, kako je kriza, kateri smo priče, za celotno družbo lahko priložnost, da preverimo, na čem temelji naše življenje na Zahodu in, če so to pravi temelji. Govorimo o načelih in vrednotah – so te res ustvarile pravičnejšo, bolj enako, bolj solidarno družbo? Ali ni morda nastopil čas, da bi - na širši družbeni ravni - krenili v drugačno smer in iz 'ropotarnice zgodovine', kamor odlagamo vse tisto, kar se nam zdi preživeto in zato nepotrebno, spet potegnili na plano tista zaprašena krščanska načela in vrednote naših očetov? Potrebujemo namreč takšna načela in vrednote, ki bi lahko privedli do temeljite družbene prenove, do izboljšanja, ki bi ne bilo le ekonomske in gospodarske narave, temveč bi bilo usmerjeno v celostno dobro ljudi. Ko govorim o ljudeh, mislim na človeško osebo, ki je enota telesa, duše in duha.

V tem oziru si lahko sposodimo Jezusov stavek, ki ga je izrekel skupini ozkogledih farizejev: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote« (Marko 2,27). V našem oziru bi dejali, da ni človek ustvarjen zaradi denarja, ampak denar zaradi človeka, podobno bi lahko dejali za delo, kariero in sorodne reči. Same po sebi vse te zadeve namreč niso slabe, težava je v tem, kako z njimi ravnamo, kaj nam predstavljajo. Pa še nekaj bi dejal v tem oziru – kako jemljemo človeka? Se še vedno slepimo, da smo ljudje popolni in povsem dobri, ali vendarle spoznavamo, da smo nepopolni in, dà, grešni? Če nam to postane jasno, potem vidimo, da potrebujemo neke višje usmeritve, načela, smernice, pravila, sicer v svoji prevzetnosti po cesti življenja vozimo zgolj po lastnih pravilih, ki pa morajo veljati tudi za druge. Če pa na ozkem in ovinkastem odseku (pred očmi imam cesto Tolmin-Cerkno) nekdo namesto dovoljenih 60 km/h vozi 120 km/h, po možnosti še po napačnem pasu, ker je pač svoboden in ima pravico tako delati, saj je življenje njegova last, potem se lahko kmalu zgodi katastrofa. Zakaj to govorim? Ker današnja kriza korenini tudi v individualizmu, ki v človeku izkoreninja njegovo družbeno razsežnost in ga sili v to, da se zapira v svoj mali svet, kjer je pozoren zlasti na to, da zadovoljuje svoje lastne želje in potrebe, za druge pa se zanima le malo. Drugi je tako v redu le, v kolikor je meni samemu koristen, sicer ne, ker omejuje mojo svobodo in moje pravice.

Se vam zdi vse to preveč abstraktno in filozofsko? Poglejte naokrog: špekulacije z nepremičninami; vse težje vstopanje mladih v svet dela; samota starih ljudi; anonimnost, ki zaznamuje ne le življenje po mestih, temveč tudi po vaseh, in celo po posameznih domovih; površno in poniževalno gledanje na izključenost in revščino… Mar to niso posledice takšne mentalitete?

Za vse to so seveda vedno krivi drugi, navadno mladi. Oni morajo nositi odgovornost slabih odločitev nekaj rodov pred njihovim. Kaj ko bi se že enkrat odrasli nehali sprenevedati in prelagati odgovornost na že tako obremenjena pleča mlajših rodov in bi nekaj storili pri sebi? Mladi se učijo z očmi, zato bi morda bil za  to leto 2012 na mestu sklep, da udejanjimo tisto solidarnost, o kateri toliko govorimo. Čisto konkretno: desetino svojega zaslužka darujmo v dober namen. Izkušnje dokazujejo, da to je mogoče, celo osrečujoče – za darovalca in tiste, ki so tega deležni. 

Uvodnik v 1. letošmjo številko priloge 'Bodi človek!' (Novi glas)