Jaz nisem trta, temveč mladika

Čudovita prilika o tem, kako živeti rodovitno, kako obroditi sad v svojem življenju. Vsak od nas čuti to potrebo, da pusti pečat v svojem življenju. Življenje brez sadu je zelo frustrirajoče in prazno. Večkrat se namreč sprašujemo: »Je sploh kaj vredno to moje življenje?« Potrebni so nam ti otipljivi rezultati. V priliki o trti in mladikah - šparonih, po naše -  imamo neke vrste »navodila za uporabo« našega življenja, da bo bogato s sadovi.

Če torej hočemo, da bo naše življenje res pravo, morajo zadeve v njem biti na pravem mestu. Danes zagotovo ne moremo reči, da ljudje nismo dejavni oz., če vzamemo vsem znano tujko, aktivni. Še kako aktivni smo. Imamo najrazličnejše dejavnosti in zadolžitve, različne službe in zaposlitve. Pred vsem tem tiste primarne službe – sam sem duhovnik, vi ste starši, zakonci… V vsem tem se trudimo po najboljših močeh. Težava pa danes nastane v tem, ker se vse prevečkrat trudimo preveč po SVOJIH močeh. So torej zadeve na pravem mestu?

Takšen red ni pravi. Nekaj časa že gre na tak način, ampak prilika nam jasno pove, kako smo mi mladike in ne trta. Na ta način se slej ko prej iztrošimo in ne moremo obroditi nobenega sadu več. Želja, da bi naredili vse in še več, seveda še vedno ostaja, vendar smo podobni gasilcem, ki se odpravijo gasit gorečo hišo, ko pa razvijejo cevi, da bi gasili ugotovijo, da so pozabili napolniti vodo v cisterno. Prej sem uporabil besedo »aktivnost«, da bi lahko prišel do zablode, ki je pogosta v našem času – to je aktivizem. Danes to težavo opazimo povsod, tudi pri duhovnikih. Ljudje se postavljamo tja, kamor ne spadamo.

Prejšnjo nedeljo smo govorili o dobrem pastirju – edini pravi pastir je Jezus Kristus. Furlanski duhovnik Pietrantonio Bellina je nekoč dejal: »Pravi pastir nekega kraja ni tamkajšnji župnik, temveč Gospod. Če ni župnika, ni konec sveta. Če pa ni Gospoda, svet ne more obstati.« Ne smem si torej domišljati, kako sem jaz sam pastir svojega življenja, svoje družine, župnije – Jezus Kristus je gospodar. On je tista prava trta, ki daje življenjski sok svojim mladikam – to smo vsi njegovi učenci. Če ni mene, bo svet šel naprej, če ni Jezusa Kristusa, vsaki skupnosti enkrat zmanjka goriva. Tisti pomenljivi stavek lahko izreče samo Jezus: »Brez mene ne morete storiti ničesar.« 

Navadno se kristjanove težave vedno začnejo zato, ker je njegovo duhovno življenje postalo precej šibko. Mladika brez soka trte ne more živeti – kristjan brez odnosa z vstalim Gospodom tudi ne. Če torej, dragi kristjan, želiva izboljšati svoje življenje, ga narediti bolj plodovitega, obnoviva najprej svoj odnos s Kristusom. Govorim najprej sebi kot duhovniku, ki to ni, če ni duhoven, potem pa tudi tebi. Kristusa pa srečava v vsakdanji molitvi, v Svetem pismu, na prav poseben način pa v zakramentih, zlasti v spovedi in sveti maši.