Duhovna zgradba

Na 5. velikonočno nedeljo je glavna arhitektura, o kateri najbolj govori berilo apostola Petra, a tudi Apostolska dela in evangelij. Seveda je beseda o tisti pravi arhitekturi Cerkve, ki je duhovna arhitektura. Slednja je tudi edina prava arhitektura kristjanovega življenja, a do tega preskoka mora vsakdo priti po določeni poti. Podobno, kot je to veljalo za recimo sv. Frančiška, ki je sprva razumel, da mora popraviti tisto cerkev, v katero je zahajal k molitvi. Vemo, kako je dal popraviti cerkvico sv. Damijana, kakor tudi še dve drugi zraven, preden je razumel, da je veliko bolj važno popraviti tisto duhovno cerkveno zgradbo. Pa tudi tu gre veliko bolj za to, da razumemo, kako je ta zgradba sestavljena, kaj je njeno bistvo. Mnogi tega namreč celotno življenje ne doumejo. Kakor so temelji Cerkve najprej duhovni, šele zatem tudi socialni in materialni, tako je tudi z življenjem vsakega človeka.
 

Lepo je rečeno, kako je temelj cerkvene zgradbe Kristus, »živi kamen«, kakor je napisal tudi apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom, da je namreč to edini pravi temelj in da nihče ne more postaviti drugačnega. Na tem temelju se potem dvigajo stene, sestavljene iz mnogih drugih »živih kamnov«, kakor smo lepo slišali. Tako se dviga svetišče, ki je veliko plemenitejše od vsakega svetišča, ki je postavljeno iz materialnih kamnov, pa če je slednje še tako arhitekturno dovršeno ali umetelno okrašeno. To je tisto svetišče ali tempelj, ki ga je Jezus »v treh dneh postavil«, saj je njegovo skrivnostno ali mistično telo tisto, ki je sestavljeno iz živih kamnov in je zrastlo iz njegove velikonočne skrivnosti. V tem živem svetišču, ki ga bomo potem pobliže pogledali, kako je sestavljeno, pa se dogajajo daritve in žrtve, ki so precej različne od tistih, ki so jih darovali Izraelci v jeruzalemskem templju, saj se ne darujejo več tuja telesa in življenja nekih živali, temveč Kristusovo telo in življenje, kakor tudi naša telesa in življenja, kakor je spet dejal apostol Pavel: »Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev,« (Rim 12,1) kar je tista daritev, ki je, po istem apostolu, »smiselna«, »logična« oz. »duhovna«.
 

V kršanstvu je namreč tako, da velja čudovito ravnovesje med materialnim in duhovnim, med človeškim in Božjim. Materialno, telesno, človeško je celo treba uporabiti, da bi prišli do duhovnega in Božjega. Zato je prava daritev in žrtev uporaba vsega tega kot sredstva za dosego duhovnega in Božjega. To je smiselno bogoslužje (logiké latréia), o katerem govori apostol Pavel. To pomeni, da se zavedam, kako vse izhaja iz Boga in se k njemu vrača, da mu izročam vse svoje življenje in ga povabim vanj, kakor tudi, da se zavedam, kako sem del neke duhovne resničnosti, ki je sestavljena tudi iz materialnega in zemeljskega, a vseeno "ni narejena z rokami". Cerkev je namreč predvsem in zlasti duhovna zgradba, "Očetova hiša" ki je tudi na tem svetu, a le delno, tista prava je v nebesih, materialne cerkvene zgradbe in družbena cerkvena zgradba pa morata nanjo kazati in biti vanjo usmerjeni. Na tem svetu smo le začasno in smo romarji, pravi prostor se nam pripravlja drugod.

Rekli smo, da je cerkvena zgradba zlasti duhovna, kar pomeni, da je presežna. Vidimo samo en njen del, še tega ne v celoti in še tega moramo gledati bolj z duhovnimi očmi, če hočemo prav videti, ker se sicer zadeva hitro zreducira na gledanje, ki je le sociološko, materialno ali oboje hkrati, kot se danes rado dogaja, žal tudi med kristjani samimi in celo med posvečenimi. Imamo namreč Cerkev, ki jo sestavljamo ljudje na tem svetu in je "vojskujoča se Cerkev" (Ecclesia militans). slednja je sicer tudi "potujoča", a je to njen drugotni vidik. Prvotno se Cerkev mora boriti, vojskovati, in sicer je ta boj predvsem duhovni - proti grehu in zlu. Poleg te Cerkve pa imamo še "očiščujočo se Cerkev", ki jo sestavljajo očiščujoče se duše v vicah, namenjene v nebesa, ki nam z veseljem pomagajo, če jih prosimo, močno pa potrebujejo tudi naše pomoči, ker si same ne morejo več pomagati. Tem dušam služijo naše molitve, svete maše in odpustki, ki jih zaslužimo v posebej določenih dneh, kakor jih zaslužimo tudi na milostnih krajih, pa tudi neke molitve so bile posebej določene. Kot zadnja pa je še "zmagoslavna Cerkev" oz. nebeška Cerkev, ki ne potrebuje posebne razlage.

Ostalo nam je še vprašanje, kaj je tisto pravo, logično, razumno, smiselno bogoslužje. To je življenje, ki se zaveda, da živimo, se gibljemo in smo v Bogu, kot tudi, da je sveta Cerkev vedno navzoča in da je povsod navzoča, vendar mi lahko zavrnemo ali zavračamo oboje. Smiselno bogoslužje je zahvalna, prosilna, spravna in hvalna ali častilna daritev. V najvišji obliki je to seveda sveta maša in zakramenti, a tudi naša siceršnja molitev in življenje naj bi bila takšna. V življenju, v molitvi, pri zakramentih in pri sveti maši se je namreč treba Bogu, angelom in svetnikom zahvaljevati, jih prositi, se jim izpovedovati, priznavati svojo majhnost, krhkost in grešnost, pa jih seveda slaviti, moliti in častiti. Najpopolneje to počnemo pri svetih zakramentih, posebej pri sveti maši. Žal je preveč le fizične navzočnosti in zaprtih ušes ter čutov pri tej "združitvi nebes in zemlje". A četudi smo le fizično navzoči, je to veliko bolje, kakor sploh ne biti navzoči. Zakramenti namreč delujejo tudi sami po sebi, so pa res čudežni, če sodelujemo tudi mi. Če pa svojih teles in svojega življenja ne darujemo v takšno daitev, potem se dogaja nasprotje tega, ki pa je "idolatrija" oz. malikovalstvo. V tem primeru častimo le tisto, kar je zemeljsko in človeštvo, v končn fazi sebe in svoj egoizem. Ker pa je slednji nasprotje ljubezni, se to izkrivljeno bogoslužje pozna tudi v naših medsebojnih odnosih in v odnosu do samega sebe.