V evangeliju 10. nedelje med letom imamo nekako tri prizore - Jezus z učenci in njegovi sorodniki, ki ga imajo za umsko bolnega, potem pismouki in farizeji v besednem dvoboju z Jezusom in spet Jezus in sorodniki. Mi se bomo zaustavili ob prvem prizoru pri oceni Gospodovih sorodnikov, njegove žlahte, klana, kar pomenijo v tistih krajih, kakor tudi v Afriki, bratje in sestre. Le-tem ni všeč, da njihov sorodnik sedaj štrli iz povprečja, da se ne prilagaja zahtevam religioznih oblasti, ampak se dela nekega Božjega sina. S tem namreč meče slabo luč na vso rodbino, ne le nase.
Pa smo spet pri tisti dilemi, ki pesti vsakega človeka danes, da o kristjanih sploh ne govorimo - biti ali izgledati? Biti kristjan torej zgolj zasebno, ali tudi javno to pokazati? Truditi se za "krščansko", še bolj natančno - za katoliško življenje, ali malo po svoje? Poslušati Božjo besedo in cerkveni nauk ali si razlagati malo po svoje tisto, kar pravi evangelij?
Spomnim se na tisto "finto", ko vprašaš Italijana, če je katoličan, pa odgovori: "Seveda, saj smo pri nas vendar katoličani..." Pa ga nato vprašaš, če potemtakem vsako nedeljo gre k sveti maši: "Hej, rekel sem, da sem katolik, ne fanatik."
Zakaj to govorim? Ker nam nihče ne bo ploskal, če bomo redno hodili k maši, če se bomo trudili ravnati po zapovedih in cerkvenem nauku, skušali iskati v svojem življenju Božjo voljo in Božji načrt. Na to lahko pozabimo in tudi nima smisla, da bi se nad tem pritoževali in se imeli za neke žrtve. Prav lahko se zgodi, da bodo tudi nas označili za neumne, da nam bo kdo na Primorskem lepo po domače dejal, kako smo "mone", ker hodimo v cerkev, molimo in vse, kar spada zraven. Še bolj se bomo najbrž komu zdeli neumni, da v tej druščini vztrajamo, kljub vsem napakam, zablodam in pomanjkljivostim, ki jih delamo duhovniki. Če se bomo spraševali, kaj bodo ljudje rekli o meni, potem res nima smisla, se ne splača biti v tej druščini.
Nasprotno pa se splača biti del Cerkve, če se zavedamo, da je njen "šef" Kristus in da moramo vsi njeni člani poslušati navdihe Svetega Duha - kar naredimo dobrega in koristnega, je od njega, ostalo je naše, človeško. Ljudje namreč nismo popolni, ampak smo grešni, zato vselej zablodimo na napačno pot, kadar delamo malo po svoje. Vsi se torej trudimo vršiti Božjo voljo v svojem življenju. Trudimo se biti poslušni Kristusu in nauku Cerkve. Nismo v njej zaradi župnika ali škofa, temveč zaradi Kristusa. Vsake toliko časa bi celo lahko dejali, da smo zaradi istega Gospoda Jezusa Kristusa v Cerkvi, navkljub duhovnikom in škofom. Vsi smo na istem oz. smo mi duhovniki še na slabšem, ker se bo od nas "več zahtevalo, ker nam je bilo več dano" (Lk 12,48), v smislu milosti in odgovornosti. Gotovo, da je prav, da živimo pošteno in odkrito pred ljudmi, zlasti pred brati in sestrami v veri, a je še bolj pomembno, kako živimo pred Bogom, "ki vidi na skrivnem" (Mt 6,6). Tisti življenjski račun bomo namreč polagali pred njim.
Je torej pomembno, da živimo "krščansko"? Da toej prejemamo zakramente, hodimo v cerkev, molimo in se držimo zapovedi? Je, celo zelo je pomembno: "Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu" (Mt 5,19). Ker se trudimo ugajati Bogu, ne ljudem. Jezusu Kristusu in Devici Mariji, ne pa župniku, škofu ali papežu. Kristjani imamo namreč pred seboj drugačno obzorje in nam navsezadnje ne sme biti toliko pomembno, kaj bodo drugi rekli, če delamo tako in ne, kakor narekuje ta svet in njegove trenutne mode, za katere tako ali tako vemo, da se spreminjajo.
1 komentar:
Dobra refleksija!
Objavite komentar