Kopernikanski preobrat

Z Jezusom se vrnemo v Nazaret. Njegov sloves že presega domačo pokrajino Galilejo – glas o njem je prišel že do prestolnice, Jeruzalema. Navadni tesar je postal slaven. Neverjetna modrost veje iz njegovih besed, pa tudi za čudeže, ki jih je storil, so že slišali. Zastavili so si pravilno vprašanje, ki bi jih nazadnje lahko privedlo do vere: »Od kod njemu to?« Če bi pomislili na Mojzesove besede, bi morda lahko stopili na pot vere: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte.« (5 Mz 18,15). Žal pa so se Nazarečani ustavili na njegovi zunanjosti. Vedeli so, kdo je, vsaj domišljali so si tako. Božji poslanec vendarle ne more biti tako običajen, tako »normalen«. Ljudje se radi ustavljamo na zunanjosti, na površinskosti. Vse že vemo in znamo. Domišljamo si, da poznamo ljudi okrog sebe. Domišljamo si, da vemo, kaj je življenje. Domišljamo si, da poznamo Boga. Ta naša domišljavost pa je kot neprepustna pelerina, ki kapljam sveže vode ne pustijo do nas, ampak po tej pelerini spolzijo.

Vse tako za nas postane rutina. Živimo iz dneva v dan, ujeti v te svoje sodbe in svoja prepričanja. Ob nas so vedno isti ljudje. Dan je enak drugemu dnevu. Doma vsak dan ista pesem, v službi tudi. Vera? »Saj grem redno k maši,« si pravimo. In vendar smo tako težko tam v cerkvi, dolgčas nam je. Tudi naši medosebni odnosi so dolgočasni. Življenje nam nima nič novega povedati.

Seveda za to sivino in zdolgočasenost nisem kriv sam, temveč so krivi drugi. Na njih tako ali tako vidimo samo napake, vidimo, kaj delajo slabo, ne znamo pa videti dobrih strani ljudi, pa tudi tistega, kar nas obdaja. Da je maša dolgočasna, je seveda kriv župnik. Za slabo razpoloženje na delovnem mestu je kriv šef in tisti sodelavec ali sodelavka. Je res tako?

Kaj pa, če je moj pogled na svet in na ljudi napačen? Je v njem kaj Jezusovega pogleda? On se nikdar ni ustavil zgolj na zunanjosti, temveč je šel v globino stvari in ljudi. Nam je pogosto važneje, kar je na človeku, kakor pa tisto, kar je v njem. Zato pa si gradimo neke ideale, v katere postavljamo vse – ljudi in dogodke v našem življenju. Mi si napravimo neke sheme, s pomočjo katerih nato vse presojamo. Tudi velike ideologije so vedno naredile določene sheme, skozi katere so nato "tisti na vrhu" vse presojali. Seveda potem niso nikdar bile napačne sheme, temveč vse tisto in vsi tisti, kar se z njimi ni skladalo. Morda bi pa s svojimi omejenimi sposobnostmi vse radi razložili in zaobsegli, pa ne moremo. Vse velike reči v življenju so skrivnosti, ki nas presegajo in jim ne bomo prišli do dna. Morali bomo spremeniti svoj pogled.

Če želimo torej res nekoliko bolj prodreti v te življenjske skrivnosti, se bo treba nekoliko bolj "zariniti" vanje. Če želimo spoznati sočloveka, se ne moremo zadovoljiti zgolj s svojimi lastnimi sodbami o njem, ampak ga je treba začeti globlje spoznavati. Pomeni, da si je treba vzeti več časa zanj, začeti več poslušati, začeti spraševati globlja, "življenjska" vprašanja. Želimo spoznati, kdo je Jezus Kristus? Naše lastne sodbe in spoznanja niso dovolj. Treba mu bo posvetiti več časa in moči, treba bo začeti več poslušati, kaj nam govori. Navadno gredo vse te "verske" reči mimo nas kot tiste zgoraj omenjene kaplje polzijo po pelerini. Potrudimo se in bolj pozorno prisluhnimo besedam, ki jih slišimo v cerkvi – v berilih in evangeliju, pa tudi v mašnem besedilu. Začnimo bolj pozorno in zavestno moliti vsakdanje molitve. Bog vsak dan seje svoje seme – če le-to naleti le na malo dobre zemlje, se bo prijelo in obrodilo sad. Meni se je to npr. zgodilo pri molitvi 'O, Gospa moja'. Čisto vsakdanja molitev, ki jo večkrat avtomatično zdrdramo, pa vendar ima bogato vsebino. V njej Marijo prosimo, da bi znali biti poslušni, da bi znali prav gledati na vse, da bi prav govorili, pa tudi, da bi naša dejanja bila prava, saj ji izročimo svoje srce, kjer se rodijo naša dobra ali slaba dejanja. Nekoliko te otroške preprostosti potrebujemo, da bi pod vsakdanjo preobleko znali najti biser, da bi v »vsakdanjem« človeku lahko srečali Kristusa.