Za vsakega, ki se tako ali
drugače profesionalno ukvarja s sporočanjem, pride obdobje, ko se mu
zdi, kako ne najde navdiha, da ne ve, kaj napisati ali povedati.
Toda, dejali smo, da je njegovo delo profesionalno, da torej nima
izbire, ker napisati ali povedati mora, saj se je temu zavezal, na
njegovo delo pa tudi čakajo njegovi ljudje, njegovo občinstvo.
Sam sem k
temu poklican malodane vsako nedeljo, ko je treba sestaviti pridigo in
jo nato ljudem predstaviti v cerkvi na ambonu, precej pogosto pa je
treba kaj napisati tudi za časnik Novi glas, sicer pa vsaj za prilogo
Bodi človek! , ki jo sedaj držite v rokah, če berete ta zapis.
Pisati
ali ne, to naj bi bilo vprašanje, a kaj, ko to sploh ne sme postati
vprašanje, ker je zapis ali pridigo treba narediti. Mnogi se tu
sklicujejo na pomanjkanje navdiha, a je to le izgovor, saj navdih
predstavlja tisti zelo mali del nekega zapisa, predvsem pa je to tisti
del, ki ni odvisen od avtorja, saj naj bi mu bil od nekod dan, sicer to
ni navdih. Kaj potemtakem krasi velikega avtorja?
Spomnil sem se, kako
sem pred časom bral neki intervju z znanim skladateljem Enniom
Morriconejem za dnevnik Avvenire, ki se je začel takole: “Vstanem ob
štirih zjutraj, da bi malo potelovadil in se sprehodil. Zatem preberem
časnike, potem pa takoj začnem pisati glasbo”. Tako je govoril pred
tremi leti, pri enainosemdesetih letih.
Toda, to še ne odgovori na naše
vprašanje, kako je z navdihom, zato poglejmo, kako spregovori o svoji
“rodovitnosti”, saj je napisal že več kot štiristo glasbenih podlag za
filmska dela: “Vsekakor se zabavam, saj bi sicer to bil neverjeten
dolgčas. Potrebno je veliko navdušenje. Navdih pride s trdim delom.
Kakor pravi neki francoski rek, je navdiha 1%, 99% pa je potu, truda”.
Pomeni, da se je treba kdaj k pisanju tudi prisiliti, pomeni pa tudi, da
je treba tudi veliko brati, opazovati, poslušati, se izobraževati, da
bi lahko imelo naše sporočanje neko dodatno vrednost. Ko govorimo o
pridiganju, moramo dodati še molitev in premišljevanje, ki sta tudi del
truda in napora, pravzaprav sta na prvem mestu.
Tu bi lahko dali še
primerjavo nogometaša, saj ravno poteka evropsko prvenstvo v Ukrajini in
na Poljskem. Gotovo je za nadpovprečnega igralca potreben talent, ki pa
ga ta igralec ne more izraziti brez trdega dela in odrekanja. Koliko
časa je treba vaditi neko “finto” ali proste strele, da bi jih potem kot
“velik” zadeval kot za stavo … “Življenje je delo brez prestanka”,
pravi Morricone. Treba je torej narediti vse tisto, kar je v naših
močeh, potem pride tudi tisto, kar ni v naših močeh in čemur pravimo
“navdih”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar