Resnična zgodba z grenkim sporočilom
Zanimivo
izkušnjo sem dal skozi v preteklih dneh, ko sta me naš župljan in žena
prosila za uslugo, saj sta se z neko odvetnico v Vidmu dogovorila za
sestanek v zvezi s teto ženinega očeta. Kaj se je tej teti zgodilo? Pred
davnimi leti se je iz rodne tolminske župnije odpravila po svetu,
skupaj še z nekaterimi drugimi brati je bila nekaj časa tudi v
Argentini, potem pa v Čedadu, kjer je živela v svoji hiši. Res je, da je
bila nekoliko samosvoja in se prav pogosto ni dobivala s svojimi
tolminskimi sorodniki, za pomoč, ki jo star človek vendarle potrebuje,
pa se je proti plačilu dogovorila - kot se to pogosto dogaja v Italiji -
z nekimi jugovzhodnimi Evropejci.
S starostjo pride tudi bolezen, glava
tudi ni več prava, zato je socialna služba končno sklenila, da žena
zase ni več sposobna skrbeti. Treba je bilo najti oskrbnika zanjo in
njeno premoženje, zdi se, da predvsem za slednje. Ker pa po zakonu
sodišče mora o sodni obravnavi obvestiti samo sorodstvo do drugega
kolena, tolminski sorodniki niso bili obveščeni. Naj povem, da to
pomeni, da bi bilo sodišče dolžno obvestiti zgolj starše, brate, sestre,
sozakonca in morebitne otroke nekoga, žena pa ni poročena. Ljudi, ki so
skrbeli za ženo, pa še to proti plačilu, kot smo dejali, sodišče ni
imelo za primerne, da bi bili oskrbniki, zato je pač določilo naključno
tisto odvetnico, pri kateri smo bili, in sicer je njena oskrbnica sedaj
za nedoločen čas.
Pa to še ni vse, ker je imela žena stalno prebivališče
v Čedadu, se žena ne sme premakniti iz videmskega sodnega okraja,
četudi bi si želela, kar tudi si želi. Njena želja je, da bi umrla v
Tolminu in bila tam tudi pokopana, kakor je tudi želja, da bi bila njena
oskrbnica hči njenega nečaka, ne pa neka advokatinja, ki je še videla
ni.
Odvetnica nam je, karseda diskretno in prijazno, pojasnjevala, da je
pač sodišče to sklenilo in se tega spremeniti več ne da. To nam je na
vse pretege pojasnjevala. Seveda velja tudi poudariti, da se v hišo
stare gospe ne da priti, ker ima ključ sodnik, če pa bi slučajno kaj
potrebovala iz hiše, bi morala najprej poklicati odvetnico-oskrbnico, ki
bi prosila sodnika, potem pa bi odvetnica in sodnik skupaj šla tisto
natančno določeno zadevo iskat v hišo. Če bi hotela le malo na obisk v
svojo hišo pa, to nam je jasno povedala odvetnica, sodnik takšni splošni
prošnji ne bi ugodil. Hišo pa bodo po smrti gospe tako ali tako
prodali, ker je sodnik pač tako sklenil.
Vprašali smo še, če bi, ko
umre, gospa lahko bila pokopana v Tolminu. Najprej je rekla, da bi bilo
sedaj seveda nekorektno o tem govoriti, ko je človek še živ... A pustimo
ob strani to hinavščino, saj smo ji dejali, da je to želja oskrbovanke
same, pa je odvetnica dejala, da je tudi to odvisno od sodnika. Ko smo
jo vprašali, če lahko po pravni poti mi pridemo do sodnika, nam je
povedala, da ker zakonca nista dovolj bližnja sorodnika, do njega ne
moreta priti, kakor tudi ne moreta videti sodnega sklepa, da pa tako ali
tako niti odvetnica sama ni bila dolžna sestati se z nami, ampak je to
le njena dobra volja. Če bi pomislila prej, je rekla, bi se vse dalo
urediti, zdaj pa ni mogoče več spremeniti. Pravna služba, na katero sta
se zakonca obrnila, je seveda menila drugače, in sicer, da se zadevo da
tudi drugače urediti in razsodbo spremeniti, a je to že druga zgodba, ki
šele pride na vrsto.
In zakaj sem to kriminalko zapisal? Ker bo prav
kmalu isto tudi v Sloveniji, saj se tudi pri nas pridno učimo stare
ljudi spreminjati v živali v hlevu, ki nimajo več nobene pravice ne
dostojanstva. Si star? Velike hiše ne potrebuješ. Pravzaprav ne
potrebuješ niti velike pokojnine. Znižajmo jo, da bomo nekega dne dobili
tvojo hišo, za katero tako ali tako ne boš mogel več plačevati
ogrevanja in podobnih reči. Za vse drugo je pa tako ali tako tu socialna
služba, ki strokovno ugotovi, kdaj ne živiš več v "človeka dostojnih
razmerah". Dragi moji, v "človeka dostojnih razmerah" mi ne živimo že
kar nekaj časa več. In tista starka je lahko tudi imela nekoliko
razmetano hišo, a je bila na svojem in je imela vsaj svoje dostojanstvo,
ki so ji ga ti "dobrotni" javni uslužbenci sedaj odvzeli in gospa ne ve
niti tega, če bo lahko pokopana ob starših in bratih pri sv. Urhu v
Tolminu, kjer njena edina sorodnica, ki je preveč daljna, da bi se
sodišče zanjo zmenilo, plačuje grob tudi za to staro teto.
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar