Za lakoto ljudi smo odgovorni vsi kristjani

V življenju imamo ljudje kaj pogosto "velike oči", vedno iščemo neke velike stvari. Nauk današnjega evangeljskega odlomka je pa ravno obraten - treba je imeti "majhne oči", da lahko zaznamo, opazimo tisto veliko, kar se skriva v malenkostih. Te malenkosti, podrobnosti, majhna dejanja niso pomembna le za evangelista Janeza, temveč zlasti za naše življenje. 

Ob velikih nasprotjih, ki smo jim priče, ko imamo na eni strani 5000 mož, na drugi pa le peščico apostolov, pet hlebov in dve ribi, bi se lahko hitro zmedli, kakor se radi zmedemo in kar nekako ponorimo v življenju, ko se znajdemo pred velikimi, celo megalomanskimi stvarmi. V velikanskih nakupovalnih središčih smo ljudje kar nekako zmedeni od veličine zgradbe, v kateri smo ljudje pravzaprav majhni. Namesto da bi tako imeli oči za ljudi, jih imamo za vse tisto "veliko", ali tudi za "množico", v smislu trgovinic - kar poglejmo, kako piše npr. na tabli za 'Outlet village' v Palmanovi, kako je kar 90 različnih trgovin. 

Podobno nasprotje imamo tudi v pogledu Filipa in Jezusa. Eden vidi množico, drugi pa resnično povzdigne oči in opazi v množici ljudi, človeške osebe, ki imajo svoje potrebe. Kontrast je očiten. Zakaj je tako? Ker Filip še nima tistega pravega pogleda, ni namreč še šel z Jezusom prek Vélike noči, da bi tudi sam znal zares "povzdigniti pogled".

Malenkosti, podrobnosti, smo dejali, kot je ta, da se Jezus prek "morja" (Judje so vsako večjo vodno površino imenovali morje, torej tudi jezero) poda na drugo stran, ljudje pa gredo zaradi znamenj, ki jih je delal, za njim. Vse skupaj se namreč navezuje na Pasho, na prehod izraelskega ljudstva, ki je Mojzesu zaradi znamenj sledilo, čez morje. Smo torej pred velikonočno pripovedjo, ker moramo tudi mi postati velikonočni kristjani, moramo se dvigniti iz grobov. Dokler smo namreč v njih, ne znamo videti onkraj svojih omejenosti in napak, posledično pa ne znamo videti tudi prek omejenosti in napak drugih. Vse do tedaj, smo ograjeni v svojem malem svetu in ne vidimo ali tudi nočemo videti, kaj pesti ljudi okrog nas. 

Lep simbol te naše zaprtosti in ograjenosti, torej tudi omejenosti, so vse višje ograde in zidovi, ki jih postavljamo okrog svojih vrtov, rekoč nekako takole: »To je moje, sam sem si to prislužil in sam bom to užival. Drugi nimajo pravice do tega, edino če jih sam spustim k sebi.«

Te ograde pa smo mi postavili tudi okrog nas samih kot oseb. Sami smo nekako gospodarji samih sebe, drugih ne smejo zanimati naše reči, do sebe spustimo samo tiste, katere želimo. Lahko rečemo, da smo do drugih ljudi na splošno ne le nezaupljivi, temveč jih celo gledamo nekako sumničavo, saj skoraj za vsakogar mislimo, da k nam hodi s figo v žepu. Če temu ni tako, pa je vsekakor bližnji za nas neko dodatno breme, nam je odveč, kakor so se odveč zdeli apostolu Filipu tisti ljudje, ki so šli za Jezusom.

Morda bi lahko današnjega duhovnika primerjali s Filipom, saj se je iz vseh naštetih razlogov in morda še zaradi česa drugega, zaprl med gotove zidove svojega župnišča in cerkve, lahko vzamemo tudi dobesedno, saj se zidovi resnično zdijo bolj važni od ljudi, pa se stalno nekaj gradi, popravlja, obnavlja... Je treba današnjega duhovnika obsojati zaradi tega? Nikakor, ker je samo privzel vzorce današnje družbe, kjer vsakdo skrbi zlasti za svoj vrtiček.

Pogumno si je treba najprej priznati tisti drugi del naročila, ki ga je pri sv. Damijanu slišal sv. Frančišek: "Pojdi, popravi mojo zgradbo, ki je, kot vidiš v razsulu." Kako težko si je priznati, da je naša zgradba v razsulu in je potrebna temeljite prenove.

Prenove, da, ampak tiste notranje, spremembe mišljenja, h kateri je Jezus pozival ob začetku javnega delovanja. Moramo se srečati z vstalim Gospodom, torej s tistim, ki zna po vsem trpljenju in vseh padcih, zaničevanju, porazih, še vedno dvigniti svoj pogled in videti človeka - poglejmo pripoved o razbojniku na križu npr. Jezus vidi in ve, da smo lačni mi in da so lačni vsi ljudje. On se ne sprašuje, kaj imajo ti ljudje, ki so tja prišli, za bregom, ampak se jasno zaveda, kaj jim manjka, kaj najbolj potrebujejo – njega samega. Da pa pride do tega, da ljudje dobijo tisto, po kar so prišli, je važen prav vsakdo od Jezusovih sodelavcev, torej je važen vsak od nas kristjanov. To govorimo v teh nedeljah. Nasledniki apostolov smo, vsaj v smislu širjenja evangelija, vsi kristjani.

Jezus potrebuje tako nezaupljivega in sumničavega apostola Filipa, kakor tudi praktičnega apostola Andreja. Potrebuje torej tako duhovnika, ki ga pošlje nasičevati ljudi s "kruhom življenja", kar je Božja beseda, evharistija in ostali zakramenti, kakor potrebuje tudi praktičnega laičnega sodelavca, ki lahko pride še do drugih ljudi. Oba pa morata seveda biti z Gospodom, kajti vemo, da brez njega, s svojimi lastnimi in omejenimi močmi, ne moremo storiti ničesar, če pa tisto malo, kar smo in kar imamo, damo v Jezusove roke, lahko delamo čudeže. 

Tu je, zelo na kratko, model, kako prinesti Jezusa Kristusa vsem ljudem, kako "evangelizirati", če uporabimo to učeno besedo. Duhovnik mora zlasti skrbeti za oblikovanje svoje »male črede« in za to, da je tej čredi ob strani, ko le-ta skrbi, da tisto, kar je prejela, prenese še drugim ljudem, na svoje domove, v svoje službe... Duhovnik ni noben »superman« in ne more za vse poskrbeti, temveč potrebuje sodelavce. Ne potrebujemo, da so laiki neki kvazi-duhovniki, ampak je vsak poklican, da je Jezusov učenec v tem in s tem, kar je. To so tisti hlebi in ribe, ki jih lahko damo v Jezusove roke, potem pa mu jih, pomnožene, pomagamo razdeliti. Le tako lahko evangelij pride k vsem ljudem. Da pridejo tudi »drugi« do kruha življenja, smo odgovorni vsi. Ne le duhovnik.