Si res želimo kruha življenja?

Zaključujemo z Jezusovim evharističnim govorom, ki se odvija v shodnici v Kafarnaumu. Čedalje bolj jasne besede se nam zdijo težke in nerazumljive. Tudi mi danes si pravzaprav zastavljamo isto vprašanje, kakršnega so si zastavljali Judje: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Kako nam lahko torej daje jesti samega sebe Jezus Kristus? Vprašanje je pravilno zastavljeno, težava je v tem, kako skušamo najti odgovor nanj. Že takrat bi bilo poslušalcem dovolj, če bi Jezusa vprašali neposredno, pa ga niso, ampak so se to spraševali bolj sami pri sebi. So godrnjali, kakor smo slišali zadnjič, kar pa je nasprotje verovanja. Če nekdo nad nečim "gode", potem ne zaupa, vera je pa ravno zaupanje in prepustitev.

Betlehem - vhod v cerkev Božjega rojstva

Enako težko nam je danes, saj se ravno tako sprašujemo, večkrat, kaj nam želi s svojo besedo sporočiti Bog, zlasti tu, ko govorimo o samem središču našega verovanja, o evharistiji. Težava je v tem, da odgovor na tako težko in pomembno vprašanje nazadnje iščemo sami, ker si, kakor Jezusovi poslušalci, domišljamo, da smo do tega odgovora sami tudi sposobni priti. Kako težko je iskati odgovor izven sebe, ker se je treba ponižati in se odpovedati svojemu ponosu. Težko je priznati si, da nimamo vseh odgovorov, da vsega pač še ne vemo. Težko je, če še nadaljujemo v tej smeri, priznati si, da nismo popolni in dobri samo zaradi tega, ker smo krepostni, ker je to prav lahko samo zunanja fasada, ki skriva notranjo razklanost in gnilobo. Tu se spomnim vhoda v cerkev Božjega rojstva v Betlehemu, ki je zelo majhen, to pa zato, da ne bi šel kdo vanjo kar na konju. Nasprotno pa, je vsakdo, ki je želel stopiti vanjo, najprej moral spustiti se s konja, še danes pa se je tudi sicer treba malo skloniti. To je res slikovita podoba za vse nas, kako se moramo pred Bogom skloniti, postati majhni, pasti s konja napuha, podobno kot apostol Pavel na poti v Damask.

K temu smo povabljeni tudi mi. Mi, ki smo v polnosti prepričani v svoj prav ali, ki smo siti vedno enega in istega kruha. Priznajmo si, da marsikdaj, kakor rečemo, ne vemo več, kaj bi si novega »izmislili«, ker smo polni vsega. Morali bomo, kakor smo dejali oni dan ob Marijinem vnebovzetju, pripraviti za Boga najprej prostor. Treba bo resnično postati »kakor otroci«, vsi kristjani, vključno z mano in ostalimi duhovniki. Pa to ne pomeni tiste otroške nedolžnosti, kot bi si prevečkrat radi to razložili, ampak gre tu za tisto otroško pripravljenost, da se izročimo v Jezusove roke, kakor se otrok popolnoma prepusti očetovemu naročju, ker mu popolnoma zaupa. Jezus čaka samo to, da ugotovimo, kako ga potrebujemo. Da brez njega ne moremo. Da nimamo vseh odgovorov.

Prav je, da se sprašujemo, kakšna skrivnost je evharistija, ker je resnično velika skrivnost. Važno pa je, da odgovore iščemo pri Jezusu samem, pri njegovih učencih, torej tistih, ki so na poti nekoliko pred nami, pa tudi v cerkvenem izročilu, ki je velika zakladnica, a je raje ne odpiramo. In važno je, da tudi dejansko pridemo po pomoč k »Božjemu zdravniku« - največja je prav tista, da: »Jemo njegovo meso in pijemo njegovo kri.« 

Jezus ničesar noče zadržati zase, ampak se nam popolnoma daje na razpolago. Če se vrnemo k tisti fasadi, o kateri smo prej govorili, jo je treba vsake toliko tudi odstraniti, če želimo tisti nosilni zid, ki je spodaj, popraviti. Treba je Jezusa Kristusa spustiti v svoje življenje, da ga izboljša, da postane res tisto, kar duhovniki po tihem zmolimo, ko v vino vlijemo par kapljic vode: »Po skrivnosti te vode in vina, naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.«

Mi to potrebujemo, sicer se pojemo same sebe. Znana je pripoved o neki ženi, ki je prišla h puščavskemu menihu in rekla, da jo nadlegujejo strašne skušnjave in jo pogosto tudi premagajo. Menih jo je vprašal, koliko časa že ni šla k obhajilu. Rekla mu je, da že kar nekaj mesecev ne. Menih ji je povedal bolj ali manj tako: »Poskušajte torej od danes naprej nekaj mesecev biti brez hrane, potem pa mi pridite povedati, kako se počutite.« Žena je razumela in je začela redno hoditi k obhajilu. Kdaj bomo tudi mi razumeli, da potrebujemo to zdravilo? 

Že res, da je lepo, da se zberemo ob nedeljah in poslušamo Božjo besedo, a to še ni dovolj. Bog se nam daje v hrano in zato ga moramo jesti, sicer bo pot, kakor je bilo rečeno preroku Eliju, za nas predolga. Brez Božje pomoči lahko breme življenja postane pretežko. Nam pa se v zakramentih daje v hrano Bog sam. Zveličali se ne bomo – Jezus sam pravi – če bomo čim bolj natančno izpolnjevali zapovedi, če bomo čim bolj krepostno živeli, ampak, če bomo Jezusa jedli. Če mu bomo torej pustili, da postane z nami "eno meso". To potrebujem, ker mora najprej v meni popraviti vse tisto, kar je pokvarjeno. Potem pravzaprav ne bom več čutil, da moram cel svet popraviti, temveč, da mu moram prinesti Jezusa Kristusa.