Še enkrat slišimo evangeljski odlomek božične zorne maše o pastirjih, ki gredo v Betlehem pogledat, preverit tisto, kar jim je bilo
oznanjeno, a je vendarle sedaj poudarek nekoliko drugačen. O Božiču smo imeli v
mislih pred očmi sliko, kjer so bili vsi tisti junaki, ki so navadno v
jaslicah, danes imamo pred očmi tisto sliko, ki so jo umetniki skozi vso
zgodovino krščanstva najpogosteje upodabljali, to pa je Marija z Jezusom v
naročju.
Ena od prvih tovrstnih upodobitev, ki jo lahko še danes vidimo, je tista
iz Priscilinih katakomb v Rimu. Božič, ki ga, ker je eden od dveh ključnih praznikov,
praznujemo osem dni – danes zaključujemo božično osmino -, začenjamo s
slavljenjem Božjega Sina, končujemo pa s čaščenjem tiste, po kateri je
odrešenje prišlo na svet. V svetu, kjer na pomembnost poslanstva matere radi
pozabimo, je še kako pomembno, da praznik Božjega učlovéčenja zaokrožimo s
podobo Matere vseh mater. Marija je res Sedež Božje Modrosti, vzvišeni prostor,
pripravljen za šotor Najvišjega. Če si res želimo najti Odrešenika in ga iščemo
z vso močjo, z vsem srcem, kakor so ga iskali pastirji ali Modri z Vzhoda, ga
vselej najde v naročju nje, ki ga vsem postavlja v slavljenje in čaščenje.
Današnji praznik želi poudariti in slaviti tisto odločilno
in aktivno vlogo, ki jo je Marija imela v odrešenju ljudi. Pred nami je tisti
ideal prave poslušnosti in vere, a tudi potrpežljivosti in hvaležnosti. Saj je
vendarle, po Elizabetinih besedah res prva vernica: »Blagor ji, ki je verovala«(Lk
1,45). Verovati namreč pomeni ravno to popolno izročitev Bogu in zaupanje, da
on najbolje ve, kaj je za nas prav.
Da je namreč kristjanova vera res prava in rodovitna, sta
potrebni obe razsežnosti. Prva je tako ali tako vselej tu, saj Bog svoje vselej
naredi. Je neutrudni sejalec, ki seje svoje milosti in je prepričan, da bo
gotovo našlo tudi dobro zemljo, da obrodi sad (Lk 8,5-8). Mi mu seveda pri tem
lahko pomagamo v tem, da skrbimo, da je te dobre zemlje v nas čim več. Ko
slavimo Marijo, skrbno gojimo pobožnost do nje, se ji izročamo in priporočamo,
to ni kar tako, saj se s tem po njej tudi upodabljamo. Upodabljamo se po
tistem, kar je v odnosu do Boga bila. Če ji pravimo, da je bila »Posoda duhovna«,
potem tudi mi postajamo prav to. Učimo se namreč ohranjati in izostrovati v
vsem kar delamo, v vsakdanjem življenju tudi tisti posluh za Boga. Znamo
prepoznati sveto, ko ga srečamo. Znamo tudi ohranjati pravo držo pred
skrivnostjo. Le-te namreč ne želimo na vsak način razložiti, ampak znamo te »velike
stvari« - po Marijinem zgledu – shraniti in premišljevati v svojem srcu. To je
namreč tista pravo aktivno sodelovanje – ne, da vseskozi mislim, kaj moram
narediti jaz sam, da bo vse prav v mojem življenju, ampak, da znam pred Jezusom
ponižno poklekniti in mu samo odpreti naročje, da on naredi, kar je narediti
potrebno, saj so zadeve, pri katerih se zavemo, kako resnične so tiste besede: »Kajti
brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Samo na ta način in s takšno
držo bomo tudi mi znali prepoznati in videti, kako »velike reči mi je storil
Mogočni« (Lk 1,49). Njen zgled, njena pomoč in njena priprošnja nas lahko
pripeljejo do tistega pravega Božiča, ker se bo lahko tudi v naše naročje
usedel Božji Sin.
Ob novem letu praznujemo svetovni dar miru. Marija nas uči,
da je treba takšne velike darove, kakršen je mir, predvsem pričakovati – to ni
samo nekaj želenega in si ne morem tega narediti sam. Pravi mir, prava
ljubezen, je vedno »dar od zgoraj«. Če se tega ne zavedamo, potem to in še
marsikaj postane moja pravica, nekaj, kar je pač moje in za kar se mi ni treba
nikomur zahvaliti. Ti veliki darovi, ki presegajo nas in naše moči, potrebujejo le prostor, kamor bodo položeni. Marija, pomagaj nam in nas nauči
ta prostor pripraviti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar