Pravični Jožef

V evangeliju smo slišali tole: »Ker je bil Jožef, njen mož, PRAVIČEN...« (Mt 1,19). Danes v nas beseda "pravičnost" vzbuja razno razne misli, zlasti pa se nanaša na tisto, kar imenujemo "človekove pravice" in "družbena pravičnost". Svet okrog nas je pač krivičen, mi bi pa želeli, da bi bil pravičen, če se tega ne da doseči v polnosti, pa si vsaj želimo, da bi bil pravičnejši, kakor je. 

Tako pride do tega, da mislimo, kako je prvotna naloga kristjana skrb za družbeno pravičnost, za karitativno dejavnost. Vsi bi radi poslušali besede o tem, kako je treba kaj narediti na družbenem ali, kakor rečemo s tujko, socialnem področju, a je treba tu povedati, da je to drugotnega pomena, da je to t.i. "sekundarno krščanstvo". To seveda še zdaleč ne pomeni, da gre za drugorazredno temo, da ne bo pomote, a poklicani smo, da se v šoli sv. Jožefa poučimo, kaj je tista prava pravičnost, kaj je tisto "primarno krščanstvo. 

V evangeliju vendarle nismo slišali, kako je sv. Jezusov rednik šel med uboge in podobne reči, temveč smo slišali nekaj, kar je pred tem. Evangelij predvsem spregovori o Jožefovem odnosu z Bogom – to je tista pravičnost, o kateri govori tudi Sveto pismo in se je, pravi apostol Pavel, štela tudi Abrahamu. Evangelist Matej nam namreč na drugem mestu jasno pove, katera je tista prva pravičnost, ki jo moramo iskati, ko pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo« (prim. Mt 6,33). 

Glavni izziv, ki je pred nami, tako ni ne revščina, ne lakota, ne karkoli drugega podobnega, kar pesti določen del svetovne in tudi slovenske populacije, ampak je glavna težava druga. Glavna težava, zlasti v naši Evropi in drugod na Zahodu je ta, da se iztroša naša vera tako, kakor ugaša izrabljena sveča, kakor ugasne avto brez goriva. Tako je z nami ljudmi. Mi si sicer mislimo, da bo glavna težava v tem, če bomo izgubili delo, če nam bo zmanjkalo denarja in podobne reči, a to ni bistveni problem. Glavni problem bo, če bomo izgubili vero v Jezusa Kristusa. 

Tudi v sveti Družini je tisto vezivo Jezus, on je središče te družine, on je vezivo naše krščanske družine, začenši s Cerkvijo, potem je tu škofija, župnija, družina... On je tudi tisto, kar drži pokonci vsakega kristjana. Kot je dejal oni dan papež Frančišek, smo brez Kristusa podobni pomilovanja vredni nevladni organizaciji. 

Glavna težava je torej v tem, da ne verujemo več! Če bi še verovali, nam ne bi bilo težko staviti na tisto, na kar je stavil sv. Jožef – na to, da je Jezus Božji Sin, torej tudi sam Bog, kakor tudi na to, da nas čaka večno življenje. Na Jezusovo božanstvo in na večnost si ne upamo več staviti, vsaj na Zahodu ne. Zato je glavno poslanstvo staršev in vzgojiteljev v tem, da otrokom dajemo razloge za vero – kaj jeto vera in, zakaj je treba, zakaj je dobro verovati. Obenem je tudi treba poskrbeti s svojim zgledom in molitvijo, da ta plamenček pri otrocih ne bi ugasnil. 

To je tista srečna in gotova bodočnost, ki jo otrokom lahko damo. Ne more za nas veljati tisti Ibsenov rek, da so »starši otrokom dali življenje, ne vedoč, zakaj«... Mi moramo vedeti, čemu so ti otroci na svetu in proti kateremu cilju jih želimo pripeljati. Tisto strašno, a še kako resnično in na neki način lepo vprašanje, se mora vsakemu od nas vseskozi zastavljati: »Toda, ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Ali bo torej, ko se ob smrti z njim srečam, Jezus pri meni našel vero? Jo bo pri mojih otrocih, pri mojih varovancih našel? Ni vprašanje, če bomo umrli, ker umrli bomo, to drži kot pribito. Vprašanje je bolj, kako bomo umrli. Ali bo tisti dan Jezus, kakor verujemo, da je pri svojem krušnem očetu, pri meni našel vero?