nedelja, 06. oktober 2013

Nekoristni služabniki

Zelo pogosto imamo ljudje skušnjavo, da bi radi vse zaobsegli in razložili, da bi radi imeli vse v svojih rokah in obvladali. Radi bi vse preverili in pretehtali, za vse bi moral na neki način obstajati števec, ki bi nas opozarjal, kdaj je treba - kakor pri avtomobilu - spet napolniti rezervoar. Prošnja učencev po pomnožitvi vere je zelo normalna, je zelo človeška, vendar gre pri veri ravno za to, da ni človeška zadeva in se je zato ne da izmeriti in preveriti, ker ni količinska zadeva. Vera je velik dar, ki ima zelo veliko moč, za katero bi lahko celo dejali, da je lahko eksplozivna. Je namreč podobna semenu, ki je zasejano v srce vsakega človeka ob krstu, vendar pa se kaj lahko zgodi, da tam tudi kot tisto majhno seme ostane.

Tisti: "Gospod, pomnoži nam vero." kaže na čakanje in statičnost učencev. Tudi mi kristjani smo velikokrat takšni, to pa zasledimo tudi v kakih dokumentih, kakor sem odkril pred par tedni. Prvo poglavje nekega škofijskega programa je namreč nosilo približno takpen naslov: "Čakanje na darove Svetega Duha". Že res, da je vera milostni dar od Boga, ampak sta zanjo potrebna dva, da bi iz tistega semena nekega dne zrastlo drevo, ki pravzaprav ni kar neko drevo. Jasno je, da gre za tisto "drevo življenja", ki ga je človek nekoč zapravil. Zakaj je pa sedaj to drevo pomembno? Zato, ker kristjani vse preeč mislimo, da je s krstom že vse skupaj kar rešeno in nam ni treba ničesar več delati na verskem področju. Prepričani som, da vera "dela" že kar sama od sebe, nam pa ni treba ničesar dodati. Vendar pa drži za našo vero ravno to, da moramo zanjo tudi sami marsikaj postoriti, kakor je treba denimo za sadno drevo, da bi nekega dne zrastlo in dalo svoje sadove. Res je, na koncu je Bog tisti, ki daje rast, je pa tudi tisti, ki bo po svojem Sinu Jezusu zahteval od nas sadove, da bi nam nekega dne, ko se bomo s tem Sinom srečali "na štiri oči" lahko, kot smo rekli zgoraj, jedli od drevesa življenja, da bi torej lahko vstopili v nebeški raj.

Pri krstu smo namreč pogosto pozabili na bistveno - da je krst potreben za zveličanje. Bodimo pozorni, ker nismo rekli, da krst DAJE zveličanje, temveč, da JE POTREBEN ZA ZVELIČANJE. Kot smo dejali, nam je pri krstu vsejano tisto majhno seme vere, potem pa je potrebna drža, ki je podobna drži tistega služabnika. Slednji namreč po opravljenem določenem delu na gospodarjevi posesti ne gre počivat, temveč začne drugo delo. Da bi nam vera res nekega dne odprla nebeška vrata, da bi torej zrastla v lepo drevo, kot je rečeno s prispodobo, je potreben stalen napor. Vero je treba vse življenje gojiti. Pri tem seveda ne gre pričakovati, da bodo rezultati takojšnji, kakor ljudje radi delamo. Sploh ne smemo biti osredotočeni na rezultate - ti bodo ali tudi ne. Mi moramo biti veseli lahko, če spet rečemo s prispodobo, delamo na Gospodovi posesti. Gotovo, kakšen sad bomo tudi dobili že sedaj, zlasti, kadar bomo znali kaj deliti z drugimi ljudmi. Nekatere bo treba k delu na Gospodovi posesti še povabiti - ne pozabimo, da je prostora dovolj, ker je "žetev velika". Spet druge bo treba spodbujati, da bi spet bolj odločno pograbili za delo. Sadovi, tisti dokončni, pa za vse pridejo šele ob koncu tega našega zemeljskega potovanja. Do takrat le delamo svoje dolžnosti, a nas to razveseljuje. 

Vem, danes ne radi slišimo besede "dolžnost", vendar pa si bomo morali spet vtepsti to besedo v glavo. Gojenje vere je namreč naša dolžnost. Mislim tudi, da nam je vsem jasno, kaj je hrana za našo vero. Je treba ponoviti? To je molitev, to so zakramenti, to so dobra dela, tudi žrtve in križ, ki ga je treba vsak dan nositi. Vendar pa za vse to ne gre pričakovati ob koncu dneva ali kdajkoli pohvale, ker: "Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti."  

Ni komentarjev: