Gledati onkraj

Misel za 32. nedeljo med letom

Mesec november je mesec poslednjih človekovih reči, tudi zato, ker se zaključi cerkveno leto. Adventni čas namreč že odpre novo tovrstno leto. Ponovimo, katere so poslednje človekove reči: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Čeprav so naštete štiri reči, pa za vsakogar na koncu obveljajo tri – lahko se vse skupaj prevesi v pozitivno ali v negativno smer. Ker evangelist Luka precej bolj podrobno poroča o Gospodovem besednem dvoboju s saduceji (saducej pomeni »pravični«), je mogoče precej dobro potegniti vzporednico z današnjimi časi, v katerih živimo. Ko govorimo o smrti, kar nas v teh tednih nekoliko bolj zaposluje kot običajno, pridemo do dveh pogledov na življenje. En pogled ne predvideva nikogar in ničesar, od koder bi pač izhajalo vse, kar živi, drugi pa predvideva Stvarnika. 

Vprašanje izvora, torej, vendar pa je potem tudi vprašanje tega, kam se vse skupaj izteka. Če namreč življenje od nekod izhaja, se tudi nekam vrača, v nasprotnem primeru pa ne. Zato je lepo govoril srbski menih Arsenije Jovanović, da je po enem prepričanju vse, kar je, nastalo, po drugem pa bilo ustvarjeno. Potemtakem lahko izhajamo iz tega, da smo želeni, zaželeni, hoteni, ljubljeni, ali pa smo samo neki posamezniki ali individuumi. Tako lahko obhajamo 1. novembra »dan mrtvih«, lahko pa, kakor smo v katoliški veri prepričani, »dan živih«. Prav s tem vprašanjem se ukvarja evangelij, kaj je namreč vsa resničnost. Lahko je vsa resničnost namreč samo človeška, v tem čisto telesnem smislu, pa je vse skupaj namenjeno zgolj in samo ohranitvi človeka kot takšnega, zato pa se moži in ženi, da bi se ohranilo človeški rod. Na podoben način bi lahko dejali, da je potrebno poskrbeti za to, da imamo dovolj »blaga«, torej živeža in imetja. Nekdo je nekoč navedel norveškega dramaturga Ibsna, ko je govoril o tem, da določeni starši dajo na svet otroke, pa ne vedo, zakaj. Kakšen je smisel, namen, cilj? V tej smeri je govoril tudi Solovjev, da se dela za smrt. 

Rekli smo že, kako evangelij označuje to »blago« kot »bios«, seveda pa nam je najbrž vsem jasno, kako človek ni samo biološko bitje. Skratka, to biološko življenje prav nič ne koristi samo po sebi. Mora imeti svoj izvor in mora imeti svoj smisel, svoj cilj. Kako lepo nam je preteklo nedeljo knjiga Modrosti govorila, kako bi prav nič ne obstajalo ali se ohranjalo brez Božje ljubezni. Mar ni nekaj čudovitega, če izhajamo iz ljubezni same in se k njej tudi vračamo? Tudi človeška ljubezen je odsev, je podobnost te večne ljubezni, vsaj možnost ima, da je tako. Toda, če ni nekega takšnega izvora in ni takšnega cilja, smisla, smotra, je mar nekaj čudnega, če se danes ne več ženijo in možijo? Če starši ne črpajo svoje ljubezni v Božji ljubezni, je mar čudno, da otroci nimajo prave vzgoje? Kot je lepo dejal zgoraj omenjeni menih, so starši njegovim vrstnikom dajali denar namesto ljubezni. Kaj pa lahko dajo? Nihče ne more dati, česar sam nima. Zato se tako omejeno gleda na naše življenje na tem svetu – eno ubogo bivanje je to in nič drugega. Daleč je to od celostnega življenja, o katerem govori evangelij, kjer sta tako biološka kot tudi duhovna prvina, ki sta enotni, se prepletata. 

Toda, če ni Boga, potem vsakdo postane bog samemu sebi, če omenimo Dostojevskega. Vse je potem zgolj in samo v človeku. Zato tudi recimo takšna norija glede podnebnih sprememb. Je res za vse kriv zgolj in samo človek, ali pa je stvar narave, torej stvarstva? Stoji za vsem skupaj človek ali Bog? Če je odgovor prvi, potem so panika, norija, preganjavica in še kaj popolnoma razumljivi, v nasprotnem primeru pa sploh ne. Mar nima tudi to globljega smisla? Zato je tako pomembno, kakšen je naš pogled na življenje, ker slednje sicer nima nobenega smisla.

Objavljeno v teniku Novi glas