nedelja, 05. oktober 2014

Živi Božji sinovi in hčere

Vzklik današnjega psalma pravi: »Hiša Izraelova je Gospodov vinograd« (Ps 80/79). Ta vzklik nam lepo pove, kako pravzaprav vinograd pomeni Božje ljudstvo, »Izraelovo hišo«, ki pa za evangelista Mateja, ki ga prebiramo, predstavlja sveto Cerkev in ne samo enega naroda. Predstavlja vse tiste, ki so verovali pred nami in so še vedno skrivnostno z nami povezani, pa naj se za nebesa še očiščujejo ali se že z angeli in nebeško materjo Marijo, ki jo danes kot Kraljico svetega rožnega venca posebej slavimo, veselijo in Bogu prepevajo slavo. Cerkev predstavlja seveda tudi vse nas, ki smo se pri krstu včlenili vanjo, kakor tudi vse tiste, ki še bodo postali njeni udje.

Še bolj kot Božje ljudstvo, kar je nekoliko bolj starozavezni pojem, je namreč Cerkev skrivnostno Kristusovo telo. Gre torej za neko duhovno, mistično stvarnost, katere del smo lahko postali. Še lepše pa je to, da smo zaradi tega, ker smo vsi skupaj skrivnostno Kristusovo telo na enako skrivnosten način postali otroci nebeškega Očeta, samega Najvišjega Boga, zato pa tudi dediči nebeške slave, ki je temu dediču, kakor ga označi evangelij, že od vselej pripravljena. Ker je on ljubljeni Sin, sem tudi jaz postal ljubljeni sin. Res je, Gospod Jezus je bil ljubljeni Sin že od vselej – kdaj pa sem postal jaz ljubljeni sin nebeškega Očeta? Gre za bistveni dogodek, ki ga evangelij predstavi v podobi – Božji otroci in ljubljeni nebeški Sinovi smo postali v Jezusovem trpljenju in kruti smrti na križu. 

Žal je današnjemu kristjanu ta dogodek daleč ali celo samo nekaj simbolnega, neka pripovedka iz preteklosti, nikakor pa ne gre za tisti odločilni dogodek njihovega življenja. Takšna je potem tudi njihova krščanska vera, ki predstavlja nek mit, morda neko zbirko modrih in manj modrih izrekov, ki je neki moralni nauk ali neka filozofija. Podobno tudi Jezusa Kristusa pojmujejo kot nekega modrega človeka ali kaj podobnega. Papež Benedikt XVI. je na začetku okrožnice Deus Caritas est lepo zapisal: »Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev.« Temu pritrjuje tudi C. S. Lewis, krščanski pisec in mislec, ki pravi, da Jezus ni mogel biti le človek, le neki potujoči modrec, neki filozof, saj: »Človek, ki je bil zgolj človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, ne bi bil velik moralni učitelj.« Nasprotno, pravi, da bi bil ali blazen ali »peklenski hudič« - ali je torej to bil človek za psihiatrično kliniko ali velikanski hudobnež, glede na nemogoče zahteve njegovega nauka. Po Lewisu mora vsak od nas sam izbrati in se odločiti, če je Jezus Kristus bil in še vedno je Božji Sin, ali pa je norec ali hudobnež. Na izbiro nam je dal samo to, če je ali ni Božji Sin in nič drugega. Seveda temu pritrjuje tudi Blaise Pascal, pa don Luigi Giussani in še marsikdo. 

Rekli smo o skrivnostnem Kristusovem telesu – vsak od nas se pri krstu včleni v to telo. Od njega se pa potem pričakuje, da bo živi ud tega telesa, da bo zares se zavzel za tega Božjega Sina Jezusa, da ga bo ljubil »z vsem srcem, vso dušo in vso močjo«, da bi potem tako ljubil tudi nebeškega Očeta. Če zares živimo kot kristjani, potem se trudimo tudi ljubiti to telo, v katerega smo včlenjeni, ne pa da nanj gledamo čisto po sociološko, pa v njem vidimo le bando zločincev, kar pa so vselej le drugi, zlasti škofje in duhovniki. Evangelij nas postavlja, da izberemo, kaj bomo – imamo dve kategoriji. Lahko smo zločinci in lahko postanemo pravi »sinovi luči«. Pravzaprav lahko izberemo med tem, ali ostanemo zločinci, ali pa se spokorimo in stopimo na novo pot, ki bo pot posvečevanja in ljubezni do Božjega Sina in Cerkve ter posledično do vseh ljudi. Ker smo grešniki, smo že tako ali tako zločinci, saj s svojimi grehi in slabimi dejanji delamo prav isto, kar so delali in naredili Gospodu Jezusu – ga tepemo, pljuvamo, bičamo, pribijamo na križ… Prav bi bilo, da bi se vsaj zavedli, kako, ker smo skrivnostno Kristusovo telo, sami sebe ranimo in ubijamo, si, če rečemo z znanim rekom, »pljuvamo v lastno skledo«. Če bi namreč imeli vsaj malo te zavesti potem bi naše zakramentalno, molitveno in sploh krščansko življenje še zdaleč ne šepalo tako zelo. Z našim Gospodom zato povabim kristjane, da bi stopili na pot posvečevanja, začenši nekje, kjer morda že dolgo nismo bili – pri zakramentu svete spovedi. 

Ni komentarjev: