V Cerkvi je danes praznik Vseh svetih, ko se veselimo z vsemi brati in sestrami, ki so že »blaženi«, ki so torej dosegli nebeško slavo. Tudi mi smo romarji na poti v nebesa, a do končnega cilja še nismo prispeli. Povabljeni smo, da polni vere hodimo po tej težki poti, ki seveda ni lahka, temveč predstavlja neprestani boj s silami teme, z grehom, pa tudi vsak s samim seboj se mora vselej boriti, da se pretolčemo naprej. Ko torej gledamo na vse te brate in sestre ter jih občudujemo, ker uživajo večno srečo in veselje, dobimo lepo spodbudo v tem, kako je treba živeti evangelij – pod to besedo razumemo celotno Novo zavezo.
Če je praznik svetnikov, si bomo za ponazoritev pomagali s svetniki oz. s svetnikoma. Prenesti
evangelij in se ga truditi živeti, ni lahka zadeva. Sv. Frančišek Saleški se je zato vprašal, kakšna je razlika med evangelijem in življenjem svetnika. Podal je slikovit odgovor na to vprašanje, saj je dejal, da je evangelij podoben simfoniji, ki je zapisana na notnem črtovju, življenje svetnika pa je enako izvedbi te simfonije – izvedli in izvajali pa so svetniki simfonijo evangelija s svojim življenjem. Pomeni, da so tisto, kar je bilo v teoriji, postavili v prakso. K temu torej vabijo tudi nas. Nikdar ne bomo nehali ponavljati, da je biti kristjan z jezikom nekaj zelo enostavnega, ni pa lahko živeti kot kristjan. Svetniki so se trudili, da nauk evangelija in nauk Cerkve, torej celoten krščanski nauk, živijo vsak dan v svojem življenju.
Iz tega lahko hitro doumemo, kako pomembno je brati in premišljevati življenjepise svetnikov – to je namreč odličen način, da bi vse bolj globoko doumeli bogastvo evangeljskega in krščanskega sporočila, kakor tudi, da bi bolj jasno spoznali svojo krščansko istovetnost ali identiteto. Sv. Ignacij Lojolski je svojo svetniško pot začel prav z življenjepisom svetnikom. Spočetka je to počel nekako pod prisilo, saj je med okrevanjem po vojni rani pričel z branjem ene od edinih dveh knjig, ki ju je našel v hiši, kjer je bil. Ta ena knjiga pa je bila zbirka življenjepisov svetnikov. Sprva je bil do tistega, kar je bral, precej brezbrižen, morda celo apatičen, bolj pa, ko je nadaljeval, čedalje bolj je čutil, kako blagodejno so tiste pripovedi delovale nanj, zlasti na njegovo notranjost. V srcu je čutil globok mir in željo, ki je postajala čedalje večja, da bi tudi sam sledil tako svetlim zgledom. Počasi se je tako začel spraševati: »Toda, če je njim uspelo, zakaj ne bi tudi meni?« Zadevo je vzel zelo resno in c kratkem času prišel do zares svetniškega življenja, ki je privlačilo tudi druge, tako da je s somišljeniki celo ustanovil jezuitski red, kateremu pripada tudi papež Frančišek.
Če se torej sprašujemo, kako živeti po evangeliju, potem si pomagajmo s svetniki. Na eni strani tako, da beremo njihove življenjepise in spise, po drugi strani pa tudi tako, da jih v molitvi prosimo za pomoč. Oni so namreč še kako živi in imajo veliko moč, da nam pomagajo, ker so Božji prijatelji. Kdo pa ne bi uslišal utemeljenih prošenj za pomoč, ki prihajajo s strani prijateljev? Zato pa nebeški Oče uslišuje prošnje svojih prijateljev, tudi zato, ker tako še bolj zasijeta njegova dobrota in usmiljenje do nas in se naša srca, napolnjena z neizmerno hvaležnostjo, še bolj dvignejo k njemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar