Božič vsakokrat znova opozarja ljudi, da imamo “prevelike oči”, zato pa ne znamo videti, kako se lepota in bistvo skrivata v navidez majhnih in nepomembnih stvareh. Iščemo vselej nekaj velikega, pomembnega, dragocenega, pa gre mimo nas. Dogaja se to zaradi tistega paradoksa, ki je v samem središču božičnega praznika, ki ga omenja tudi G. K. Chesterton: “Središče in moč celotnega stvarstva je moč najti v stvareh, ki so na prvi pogled majhne vrednosti…”
Če tako pogledamo, je že sam nebeški Oče stvari obrnil na glavo, ko je mater svojega Sina poiskal v
majhni podeželski vasi, ki se je nahajala v obrobni deželi palestinske province. Govorimo seveda o Nazaretu, ki v Stari zavezi še omenjen ni bil, (čeprav se evangelist Matej sklicuje na preroke - 2,23), pa ga je vse odtlej, od angelovega oznanjenja Mariji, doletela svetovna slava, kakor tudi ubogo “Gospodovo služabnico”, ki jo “blagrujejo vsi rodovi”. Tudi, če se ozremo na Betlehem, je to bilo sicer Davidovo mesto, pravzaprav mestece, a že zdavnaj ni pomenilo več veliko, ker je pač središče vsega bil in, vsaj za Jude, ostal Jeruzalem. In vendar se je Božji Sin rodil tam in ne v Jeruzalemu, kjer so pričakovali pravega Božjega maziljenca. Pravzaprav pa moramo biti natančni tudi tu, ker se ni rodil v samem Betlehemu, temveč na njegovem obrobju, pa še to ne v kaki krčmi ali hiši, temveč v hlevu, natančneje v jaslih.
Če pa gremo potem naprej, se je ta “paradoks jasli”, kot ga imenuje Chesterton, izgubil iz razno-raznih teoloških razglabljanj, kjer so bile spet pomembnejše tiste važnejše in večje reči, ohranil pa se je v božičnih pesmih, ki so odraz splošnega čutenja ljudi in njihove vere. Slednja seveda potrebuje tudi razglabljanja, v svojem bistvu pa ostaja preprosta in majhna. Zaveda se dejstva, “da je obstajal trenutek, ko je Večni vladal stvarstvu v živalskem hlevu”. Ko je torej Najpopolnejši postal človek, je to postal na najbolj ubog in ponižen način, kar je mogoče, če potem temu še dodamo, da se je rodil v nepopolni družini. Te zadeve torej najdemo v preprostih ljudskih pesmih, ki se nam zdijo že preveč banalne v svoji preprostosti, ko hlepimo po bolj popolnih in kompliciranih zadevah na vseh področjih.
Vzemimo za primer recimo pesem “O jaslice borne, lesene”, ki v drugi kitici pravi: “Za zibel vas Kralj je izvolil, Očeta nebeškega Sin; kot dete človeško prinesel nam mir je z nebeških višin.” V tretji pa pravijo v zaključku: “Ste postelj’co mu ponudile, ki so jo odrekli ljudje.” Pa potem še v zadnji kitici: “Človeka-Boga ste sprejele, ko so ga izgnali ljudje!” Jasno je predstavljen paradoks jaslic, ki nam pove, kako izgubljamo številne priložnosti v življenju zaradi naših velikih oči, kot smo dejali v začetku. Žalostno je, da izgubljamo v tem oziru tudi priložnost, da bi končno res srečali Boga, da bi “Beseda postala meso in se naselila v nas”, ko pričakujemo s strani Boga prihod z velikim pompom, v očitnosti, da bi ga v sebi zares “čutili”… Jaslice nas opozarjajo, da Boga pravzaprav najdemo v majhnih, obrobnih, vsakdanjih rečeh in prav takšnih ljudeh. Še ne dolgo nazaj smo slišali: “Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40).
Morda pa bomo res ugotovili, kako nas Bog ljubi nekega jutra, ko nam bo zadišala kava, ki nam jo je skuhala žena, ki nam jo je skuhal mož; morda bomo to ugotovili v nasmehu otroka… Toliko je teh majhnih in vsakdanjih reči, ki pa so odsev večne Božje lepote in ljubezni, kakor tudi odsev dejstva, da Bog nad nami še ni obupal, čeprav smo morda mi obupali nad vsem, tudi nad njim. Ko se bomo tako ob koncu našega dneva znali zahvaliti za te drobne stvari, ki so nam polepšale sicer težek dan, bomo videli, kako Bog prihaja vedno k nam, kako se vsak trenutek sklanja k nam. Prihaja v naše uboštvo, v našo revščino in prinaša žarek upanja, prinaša dovolj svetlobe, da bi videli za korak naprej. Da, dragi bratje in sestre, velja za vse: “Čisto do vas se sklonilo nocoj je dobrotno nebo.”
Blagoslovljen in upanja poln Božič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar