Dati odgovor

Zadnjo adventno nedeljo prav lahko poimenujemo »nedelja Device Marije«, saj je predstavljena njena središčna vloga pri odrešenju sveta – ključnega pomena je bil en sam stavek, ki ga je izrekla: »Zgodi se mi po tvoji besedi!« Središčnosti tega dogodka in teh besed se je še kako dobro zavedal tudi veliki Marijin častilec sv. Bernard, ki se ob znani pridigi o Gospodovem oznanjenju Mariji postavi v Nazaret in zre dogodek oznanjenja ter Nebeško Mater roti, naj že vendar izreče ključne besede. 

Takole gre del tega govora: »Slišala si, Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se bo to zgodilo ne po človeku, marveč po Svetem Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži obsodba pogube … Od tvojega kratkega odgovora je odvisno, ali bomo poklicani nazaj v življenje. Usmiljena Devica, tega te prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja, tega Abraham, tega David ... To kleče pred tvojimi nogami pričakuje vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok, vsega tvojega rodu. Devica, daj hitro odgovor. Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi Besedo: izreci svojo in spočni Božjo, podaj minljivo in sprejmi večno.«

Danes Marija za vse nas ni le priprošnjica, tolažnica in srednica vseh milosti, temveč tudi in predvsem zgled verovanja, še bolj pa zgled življenja. V njem je odgovor treba dati, poklicani smo k odgovornosti. Ni res, da lahko delamo, kar želimo in kar se nam zdi. Vse je odvisno od našega odgovora – kakšen odgovor bom dal jaz Bogu? Če pozitivno odgovorim na njegov predlog, potem delam prostor v srcu za rojstvo Božjega Sina, sicer ne. Ker je Marija naš zgled to pomeni, da tudi mi, vsak od nas, spočnemo in rodimo Božjega Sina – v duhovnem smislu pač. Jezus sam nam pove, kako to naredimo. To nam pove tudi papeški pridigar, p. Cantalamessa v knjigi 'Marija, ogledalo Cerkve': treba je Božjo besedo poslušati in po njej živeti. Božja beseda je tisto, kar je v Svetem pismu, a ne samo to, temveč tudi, kar je v svetem Izročilu, to pa je vsebina cerkvenega krščanskega nauka. Marsikaj, kar so prvi učenci slišali in videli, ni bilo zapisano, temveč je prišlo do nas po izročilu. Apostol Janez sam pravi, da je napisano v evangeliju le osnovno za verovanje, ne pa vse: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21,25). 

Potrebni sta nam torej ponižnost in poslušnost, ker sicer v življenju nismo rodovitni, še več, zgodi se nam tisto, kar potem pove naprej p. Cantalamessa, naše masterinstvo je nepopolno ali se celo prekine, umetno prekine. Vemo, kako je danes mogoče tako nepopolno materinstvo (človek se rodi, ne da bi bil spočet), ko imamo umetno oploditev, vsem pa nam je poznana umetna prekinitev nosečnosti s splavom. Ne bomo se več kot toliko ustavljali ob etičnih vprašanjih, ki so dovolj dobro obravnavana v nauku Cerkve, temveč bomo šli na duhovno področje, ki se seveda potem zlije tudi na realno življenje. 

Kot pravi p. Cantalamessa: »Žal ti dve možnosti obstajata tudi na duhovnem področju. Jezusa spočne in ga ne rodi, kdor sprejme njegovo besedo, pa po njej ne živi, kdor kar naprej drugega za drugim ponavlja duhovne splave, ko sestavlja sklepe spreobrnjenja, jih nato sistematično pozablja in pušča na pol pota; kdor ravna z Božjo besedo kakor hiteči človek, ki si svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil (Jak 1,23-24). Skratka, kdor ima vero, pa nima del.« Nerodovitnost se prinese tudi na področje realnega življenja, potem pa stanje je takšno, kakršno je. Vsak od nas je zato poklican, da da odgovor, ker je le tako lahko zares rodoviten na vseh področjih svojega življenja. Niso samo mladi poklicani, da bi odgovorili Bogu, eden od takih vnebovpijočih neodgovorov je življenje »na koruzi«, temveč mora vsakdo odgovorno živeti svoj stan – v svetosti, ponižnosti, poslušnosti in, da, tudi čistosti. 

Prav možno je namreč, da smo uradno sicer kristjani, starši, da smo poročeni, pa ni kaj dosti iz tega. Vse lahko delamo tudi brez srca, iz dolžnosti, navade… O tem pravi p. Cantalamesa: »Kristusa pa rodi, ne da bi ga poprej tudi spočel, kdor stori sicer veliko dobrih del, pa ne izvirajo iz srca, iz ljubezni do Boga ali iz pravega namena, ampak bolj iz navade, hinavščine, iskanja lastne slave in lastnega interesa, ali preprosto iz zadovoljstva, ki ga delo prinaša. Skratka, kdor ima dela, nima pa vere.«

Zgledujmo se torej po Mariji in dajmo odgovor – Bogu ljudem in sebi. Sicer se bo to žalostno stanje nerodovitnosti nadaljevalo vse dotlej, dokler ne bomo izumrli. Bog bo sicer poskrbel, da pride kdo drug na naše mesto, a moralo bi nas skrbeti, kaj bo z našimi prihodnjimi rodovi.