četrtek, 01. januar 2015

Najboljša pot

Osemdnevno praznovanje božičnega praznika zaključujemo ne samo z vstopom v novo koledarsko leto, temveč tudi s praznovanjem izredno pomembne verske resnice – da je Marija Božja Mati. Lepo je, da v vsako novo leto kristjani vstopimo z Marijo, da jo pokličemo na pomoč in se ji priporočimo, saj je Gospod Jezus, sam Božji Sin to svojo Božjo Mater na križu imenoval tudi za našo mater. Spet tako lahko premišljujemo ob Marijinem čudovitem nazivu in poslanstvu, kako se je Bog sklonil do vsakega od nas, kako je neskončno veliki postal neskončno majhen. Sprašujemo se, kako je lahko sploh neskončni postal sin končne, človeške matere? Ravno v tem je Božja vsemogočnost in neskončnost, da mu to ni bilo težko in zanimivo je, da Božjemu Sinu ni bilo težko nase privzeti naše človeške narave. Ko so se po približno štiristo letih cerkveni očetje končno le zedinili v tem, da je Marija Božja Mati (Theotokos = db. Bogorodica), so prišli do pomembne ugotovitve, ki velja tudi za nas. Brez vere v to pomembno versko resnice, se poruši vsa zgradba naše vere, ker pridemo v končni fazi tudi do tega, da nam Bog ni več blizu. Vera v Marijino Božje materinstvo pove namreč prav to, da si je Bog privzel našo krhko in umrljivo naravo, si naložil na pleča vse, kar je z njo povezano, da bi nas potem odrešil. 

Marija je s svojo privolitvijo v to, da po njej Božji Sin postane človek, združila nebesa z zemljo in od
takrat ima vsak od nas še eno mater, ki je izrednega pomena. Vsak od nas je po zemeljski materi prišel na ta svet, po nebeški materi pa pridemo do Božjega življenja, do življenja po Božji milosti. Zaradi Marijinega Božjega materinstva tako za nas smrt za nas več ne predstavlja konec našega življenja, temveč prehod. Z Marijinim zgledom, njenim varstvom in mogočno priprošnjo, je ta prehod lahko zelo lep, saj preidemo v blaženo bivanje pri Bogu. Odtod tako izhaja pomenljivost pobožnosti do Marije, izročanje v njeno varstvo in zatekanje k njej z vsemi našimi prošnjami in stiskami. Blaženi papež Pavel VI. je rad poudarjal, kako ni mogoče biti kristjani, če nismo marijanski, če torej ne častimo Device Marije, s čimer je postavil ta vidik naše vere kot enega od osnovnih. Je tudi logično – če naj bi vsak od nas v vsem posnemal Gospoda Jezusa, ga moramo posnemati tudi v njegovi ljubezni do matere. Ker pa ne bomo nikdar mogli ljubiti popolnoma, kakor ljubi Jezus, razen potem nekoč v nebesih (če tja seveda pridemo), vidimo, da nikdar ne ljubimo dovolj. Seveda na vseh področjih to velja, tudi do Boga in bližnjega, a se bo naša ljubezen večala toliko bolj, kolikor bolj se bo večala naša ljubezen do Marije – to pričajo številni svetniki, zelo rad izpostavim sv. Maksimilijana Kolbeja, vsega predanega Brezmadežni, ki se mu ni bilo težko žrtvovati v taborišču smrti za bližnjega. 

Zato se radi zaustavimo pred Marijino podobo ali kipom, radi molimo k Božji Materi številne njej posvečene molitve, ker je to za nas in za našo notranjost zdravilo in rešitev. Bog je Marijo postavil za most med zemljo in nebesi. Brat Leon, eden od prvih spremljevalcev svetega Frančiška Asiškega, je imel nekoč videnje. Najprej je bila lestev, na vrhu katere sta stala Jezus in sv. Frančišek – vsi tisti, ki so po tej lestvi skušali priti do vrha, niso uspeli, ampak so padali dol. Tedaj je sv. Frančišek pokazal še na drugo lestev, ki je bila bele barve, na vrhu katere je stala Devica Marija – kdor je šel po tej lestvi, je uspel varno prispeti v nebesa. Pomen tega videnja je zelo jasen – kakor je Jezus po Mariji prišel k nam ljudem, tako tudi mi pridemo do Boga po njej. Lepo to pravi pesem “Zdrava, Morska zvezda” pravi v predzadnji kitici: “Naj kot ti živimo, varno pot nam kaži, da se s tvojim Sinom v raju veselimo”. Naša najboljša pot v življenju pelje prek Marije – ni je boljše poti. Pokličimo j ona pomoč ob začetku dneva, kakor se ji izročajmo tudi ob koncu in vsakokrat, ko bo potrebno. Ni potrebno veliko – vietnamski kardinal Van Thuan je v zaporu imel le še toliko moči, da je ponavljal, a iz vsega srca: “Zdrava, Marija”. Pravi, da mu je ravno to omogočilo preživetje v nemogočih razmerah. Zakaj je nam tako težko poklicati na pomoč našo nebeško Mater, ko pa je potrebno tako malo?

Ni komentarjev: