četrtek, 05. november 2009

Branje mi ne diši...

Človek nekako kar ne ve, kaj naj bi rekel, ko se znajde pred stvarjo, ki je ne razume, je pravzaprav ne more razumeti, pa čeprav sem sam prepričan, da se v življenju dosti stvari ne more razumeti in tudi ni nujno, da moramo razumeti vse stvari. Nekatere pač enostavno so. In pika.

Pa vendar bi rad napisal, da sam ne razumem, zakaj današnji mladi ne berejo tako in niti ne toliko, kot sem sam bral v mladosti, a sem zase danes prepričan, da bi lahko takrat prebral še več knjig. In jih nisem malo, verjemite, kot sem tudi eden tistih srečnežev, ki si še danes privoščijo razkošje, kar vsekakor še vedno je branje knjig. Še posebno takrat, ko lahko sam izbiraš, kaj boš prebral in česa ne. Že v osnovni šoli sem prebral toliko knjig, da sem že z nejevoljo kasneje bral knjige, ki so mi jih naročili, rekli smo jim preprosto: šolsko čtivo. Z nejevoljo zato, ker nekaterih pač nisem maral, pisateljev seveda in tudi slogov ne. Da to lahko rečeš, moraš prebrati precej knjig. A ni rečeno, da imaš kot najstnik prav, ko oporekaš profesorju, ki ti naloži branje, ki ti enostavno “ne diši”. Meni ni bil realizem nikdar všeč, ne slovenski in ne svetovni, Francozi še posebej ne, dolgovezni so se mi zdeli, skratka: niso mi bili všeč.

Odveč je seveda podatek, da mi je pokojni dr. Anton Požar, ko je ugotovil, kako ne maram realistov, v enem letniku naložil dvajset knjig za obvezno branje. Ja, dvajset. In vsi so bili realisti. In je nato dodal še štiri knjige z besedami: “Te pa ti bodo gotovo všeč”! Bili so štirje romani slovitega Fjodora, ki ga širše občinstvo pozna tudi kot Dostojevskega, tisti pa, ki nam je zlezel dobesedno pod kožo, ga imenujemo kar Fjodor. Včasih dodamo zravem še Mihajlovič, Fjodor Mihajlovič. In bi rad tu dodal pripombo, da branje Dostojevskega ni vedno užitek, vsaj meni ni bilo in ni vedno užitek, pa naj gre za knjigo Bratje Karamazovi ali za njegove Zapiske iz podpodja, ki jih občasno vzamem v roke in grem še enkrat skozi njegovo gosto pisavo.

Če slučajno knjige Zapiski iz mrtvega doma še niste brali, vam jih priporočam, kot vedno priporočam vse, kar je Fjodor napisal, a knjiga, ki je bila našemu ljubemu dr. Požarju najbolj všeč od tega velikega ruskega pisatelja beloruskega porekla, je gotovo bila Zločin in kazen. In še danes se sam pri sebi smejem, ko se spominjam prijatelja, ki jo je moral za kazen prebrati še enkrat, ker ga je pokojni dr. Požar pri izpraševanju “našel na bosi nogi”, kot smo rekli nemi sceni, ki smo ji bili priče, ko nekdo med izpraševanjem ni znal. Moj prijatelj ni maral knjig, danes je izjemno uspešen, a knjig ni maral ne takrat in ne pozneje, še danes jih nima rad, prizna pa, da je dr. Požarju hvaležen, ker je moral prebrati njegovo delo Zločin in kazen. Tako dobro je ta moj prijatelj to knjigo prebral, da je živ primer starega reka: “Boj se bralca ene knjige”!, ki ga seveda, he he!!!, lahko razumeš na več načinov... Pozneje nam je namreč vedno težil z Raskolnikom na vse pretege in po moje še danes to počne, če mu le uspe zvabiti koga v debato o tej knjigi, o kateri dejansko ve (skoraj) vse.

Tisti skoraj sem v oklepaj dodal zavestno, ker je vedno tako, da se po navadi vedno najde kdo, ki ve še več. Najslabše pa je, ko se znajdeš med takimi, ki vedo še več kot vse. Takrat je molk zares zlata vreden. In modro navodilo sv. Avguština, ki je trdil, da je rešitev v begu, tudi velja ob takih primerih. Sicer Avguštinu in njegovi trditvi (“In fuga salus est”!) oporekajo, a sam se kar držim njegovega nasveta, ko se znajdem med ljudmi, ki vedo vse. In tudi več kot vse.

In me boste po tem uvodu, o Fjodoru in njegovih zgodbah, romanih, življenju in zgodbah, ob njegovih zgodbah bi znal napisati romane!, razumeli, da sem se zares vprašal: “Kaj sploh počnem tukaj”?, ko sem se v marketu v Rožni Dolini, kamor sem šel pred dnevi po kruh, znašel pred polico časnikov in revij, samodejno vzel s police dnevnik Delo, ki je imel priložen roman Zločin in kazen. Za Delo in Fjodorov roman sem dal dva evra. Dva, ja! S prodajalko sva se zapletla v lep pogovor o knjigah, ona je kupila za deset evrov pet Cankarjevih knjig, vedno z Delom.

Opazil sem, da sta bila na polici tudi Sartre in Camus. Vedno po dva evra vsaka knjiga plus Delo. “Veste, danes nihče več ne bere”! je rekla prodajalka. “Ni prav tako”! sem rekel. “Je, je, skoraj tako je. Mladi ne berejo več”!

In sem pomislil nase, tepca, ki sem v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani pred leti čakal kar nekaj let, da sem le lahko kupil vsega Dostojevskega v slovenščini! Kam sem dal knjigo Zločin in kazen?

Za zdaj je še v avtu, na sedežu. Ko jo bom med enim čakanjem otrok in drugim prebral, bo našla svoje mesto med množico drugih na knjižni polici v upanju, da bo še kdaj segla kaka roka po nji.

P. S.

Knjiga Zločin in kazen je že našla nekoga, za katerega vsaj upam, da mi jo je iz avta neopazno smuknil z namenom, da jo bo prebral. Minuli teden sem namreč peljal sošolce (sic!!!) v avtu, šli smo namreč obiskat nam dragega razrednika prof. Pavla Šporna na Primskovo na jesensko, pravljično lepo Dolenjsko, kjer je danes župnik. Odveč je pripomba, da sem gornji zapis napisal prej, in tudi, da ne vem, kdo je knjigo odnesel s seboj. Da se take stvari dogajajo petdesetletnikom, pa je zelo lepo!

Jurij Paljk, Kaj sploh počnem tukaj 12.

2 komentarja:

Aljoša pravi ...

Čestitke velikemu Juriju!

Anonimni pravi ...

kar sem iskal, hvala