sreda, 04. februar 2015

Antropološka mutacija zahodne družbe

Skrb vzbujajoča kriza družine (1)

Ob vsakem začetku novega koledarskega leta po naših cerkvah objavimo tudi t. i. “versko statistiko”, tudi z namenom, da bi se celotna skupnost zamislila nad podatki, glede na to, da že kar nekaj časa ne gre ravno za rožnate zadeve. Tako v naši župniji v Novi Gorici, ki je med največjimi v koprski škofiji, pa tudi na širšem Primorskem (ima kakih 10.000 prebivalcev), lani praktično nismo imeli nobene “normalne” poroke, glede na to, da je v obeh (da, samo dve cerkveni poroki!) primerih, ko je le-ta bila v naši župniji, šlo pravzaprav za starejši par, ki se je lahko poročil, v drugem primeru pa za par, ki se je po več letih civilne poroke odločil še za cerkveno. 

Najbrž ni treba velikih strokovnjakov, da ugotovimo, kako veliko parov, ki dajo krstiti svoje otroke,
bodisi ni cerkveno poročenih bodisi so le civilno poročeni. Zelo dobri so spisi toskanskega sociologa, statistika in demografa Roberta Volpija, ki je sicer poročen in oče treh otrok. On seveda obravnava zlasti problematiko italijanske družbe, a ne samo, saj je odličen poznavalec tudi splošnega položaja v Evropi in drugod na Zahodu, saj v svojih knjigah utemeljeno (na podlagi statistik in dokumentov) kritizira družinsko politiko številnih zahodnih držav (zlasti v knjigah 'La fine della famiglia' in 'Il sesso spuntato'), ki gredo vse pravzaprav na neki način v protidružinsko smer. Volpi pa tudi opozarja na pogubne posledice, tako socialne kot tudi moralne narave, izgubljanja očetovske in materinske vloge. 

Nazadnje je lani objavil zanimivo knjigo, ki nosi naslov: 'Ali naša družba še potrebuje družino?' ('La nostra società ha ancora bisogno della famiglia?', Vita e Pensiero, Milano 2014), pred Božičem pa je bil v 'Avvenire' zanimiv intervju z njim, ki sem ga tudi sam prebral. Marsikaj, kar govori o Italiji, velja tudi za Slovenijo – z ozirom na tisto, kar sem dejal v začetku -, pa tudi za Evropo. Kot posledica “seksualne revolucije” iz leta 1968 se je drastično povečalo po Evropi število ločitev, zakoni, ki so legalizirali ločitev, pa so bili sprejeti tudi po deželah s katoliško tradicijo (v Italiji je bila leta 1970 ločitev uvedena in potem leta 1974 potrjena z referendumom), prav tako pa je bil legaliziran splav (v Italiji leta 1978). Število porok in rojstev se je po letu 1975 začelo zmanjševati praktično po vsej Evropi, v Sloveniji tudi počasi, čeprav se je drastično zmanjševanje začelo s kakim desetletnim zamikom. V Italiji so bile katastrofalne posledice sprejetih zakonov zelo hitre, saj je ta dežela že v devetdesetih letih imela eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu. Upravičeno so tisti, ki so želeli uvesti omenjene zakone, v družini videli simbol vere, moči in enotnosti, kar je vse v zadnjih petdesetih letih postalo majavo in vprašljivo, prešli smo namreč v globoko moralno in versko krizo, zato ni čudno, da je v krizi tudi družina. V nekaj desetletjih je, po Volpijevih besedah, prišlo do revolucije, ki je pustila strašanske posledice, za katerih odpravo bi potrebovali več desetletij, pod predpostavko, da bi se začeli s tem takoj spopadati – a na to ne kaže. Zakaj? Ker Volpi pravi, da je prišlo do prave “antropološke mutacije”. Zagotovo se je ta mutacija zgodila tudi pri nas v Sloveniji, katoliški verniki pa očitno niso imeli pravih protistrupov, glede na žalostno statistiko, omenjeno na začetku. Zanimiv intervju nadaljujemo prihodnjič.

/ se nadaljuje

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: