ponedeljek, 09. februar 2015

Tradicionalne in zato trdne družine

Zaskrbljujoča kriza družine (2)

Zadnjikrat smo s sociologom Robertom Volpijem ugotovili, da je v naši zahodni družbi prišlo do “antropološke mutacije”, sredstva za to pa so bila čisto legalne narave, zlasti dve uzakonitvi – uzakonitev ločitve zakonske zveze tudi v tradicionalno katoliških deželah, kakršna je tudi Slovenija, potem pa še uzakonitev splava. Kot smo dejali, lahko z Italijo, o kateri pretežno govori toskanski sociolog, povlečemo številne vzporednice. Legalizacija ločitve zakona je napravila velik preobrat v družbeni mentaliteti, tudi v simboličnem smislu, saj se je na glavo obrnila perspektiva, kjer je bila družina vedno v središču, otroci pa so imeli gotovost, da bodo imeli iste starše vse do njihove smrti. “Vse do takrat so v Italiji tako katoličani kot tudi laiki (bolj so tu mišljeni neverujoči kot nekatoličani, op. A.V.) prisegali na takšne vrste zakona, ki je bil močno cerkveno navdahnjen, saj je vse do konca 60-ih let 20. stoletja bilo kar 98 odstotkov porok cerkvenih”.
Kot vemo, je bila Italija zahodna dežela, ki je imela največje komunistične in socialistične stranke, pa je bila vendarle še vedno vezana na svoje krščansko izročilo, ki ga je ljudstvo vseeno imelo za dobro in koristno. O tem nam pričajo tudi zapisi Giovannina Guareschija, zlasti zgodbe o Don Camillu, kjer so komunistični literani junaki še vedno vezani na to krščansko izročilo v marsičem. Poglejmo pa še, katera so bila načela, ki so bila značilna za to tradicionalno družino po Volpiju: “Nerazveznost, zvestoba in ubogljivost otrok družinskim avtoritetam, zlasti očetu, to so bile osnove te družine”. 

Zanimivo je tako ugotoviti, kako je bilo v letih šestdeset v Italiji veliko več krščanskega in bibličnega razumevanja družine v pripadnikih “laičnih” strank, kakor ga najdemo danes pri mnogih, ki se štejejo za katoličane – pa ne govorimo le o tistih, ki so katoličani le na papirju, temveč tudi o mnogih, ki morda celo hodijo v cerkev vsaj kolikor toliko redno. Podobno lahko zatrdimo tudi za Slovenijo, da je bilo med komunisti tudi še to tradicionalno razumevanje družine, ki ga ne najdemo danes več pri mnogih katoliških vernikih. Zanimivo bi bilo postaviti zelo konkretna vprašanja nedeljnikom glede enosti in nerazveznosti zakona, zvestobe zakoncev ter seveda, kaj si mislijo o pomembnosti avtoritet, zlasti v družini, za vzgojo otrok. 

Kar vidimo, bi nas moralo skrbeti, saj praksa kaže, da te zadeve niso niti cenjene v teoriji, iluzorno je potem, da bi bile še postavljene v prakso. Kdor še tako razmišlja in počne, tudi med katoliškimi verniki, je heroj prve vrste, za družbo danes pa gotovo čudak prve vrste. Ko je veljal koncept “družinske avtoritete”, kakor to imenuje Volpi, so bile družine trdne, enotne, povezane, rodovitne, predstavljale pa so tudi varno zavetje za otroke in otroke otrok. Danes je avtoriteta praktično izginila, tudi v Cerkvi. Toda, ali brez jasnih avtoritet sploh še obstajajo tudi druga načela, kot sta v družini zvestoba in nerazveznost? Je lahko družina sploh še trdna in povezana? Kakšna je brez avtoritete vzgoja? Kako je še z opominjanjem in oblikovanjem otrok, zlasti, če bi bilo treba kaj popraviti v njihovem vedenju? Tega ni več, saj je to privedlo do permisvne vzgoje, če temu sploh lahko rečemo vzgoja, sadove tega pa imamo ne le na očeh, temveč nam povzročajo nerešljive uganke in nam najedajo živčno ter družbeno tkivo.

/se nadaljuje

Ni komentarjev: