Zaskrbljujoča kriza družine (3)
Zadnjič smo s sociologom Robertom Volpijem ponovno zatrdili, kako tradicionalna družina ostane trdna in za vse njene člane, zlasti otroke, varna resničnost. Nadaljujemo v tej smeri. K tradicionalnosti je včasih spadala tudi zgodnja starost tistih, ki so se poročili, kakor nas spomni tudi toskanski strokovnjak: “Ljudje so se poročili mladi, povprečno so imele ženske 24 let.” Danes verjamemo šele študijem, ki nam povedo nekaj samoumevnega, da je najbolj rodovitna v vseh pogledih doba med dvajsetim in tridesetim letom, kasneje je vse težje – včasih so ljudje že tradicionalno to vedeli, danes nam morajo tovrstne reči pojasniti strokovnjaki. Čakamo in preračunavamo, ura pa tiktaka, biološka namreč, potem pa otrok ni.
Nadaljujmo z besedami Volpija: “Boj za ločitev je meril na ta tradicionalni model, ki je slonel
na nerazveznosti in zvestobi … bolj se je toleriralo, tako družbeno kot moralno, moško nezvestobo, kot pa ženino, ker je bila s tem povezana tudi večja moška avtoriteta (vsaj javna, pred družbo – saj vemo, da pogosto znotraj družine temu ni bilo tako)”. Uporabili so tako dvojno orožje, da so ubili moško avtoriteto oz. dosegli freudovski umor očeta, očetovske figure. To dvojno orožje predstavljata ločitev in feminizem, zlasti v oziru do ženskih reproduktivnih organov, pod geslom: “Maternica je moja in jaz z njo upravljam”. Kot bi to bil še en od tehničnih pripomočkov, strojev, kakršni so aparati v kuhinji!
Ko je tako prišlo do tistega, kar danes lahko le še žalostno konstatiramo, do umora očeta, je prišlo tudi do uničenja tradicionalne družine: “Sprva so v dveh tretjinah primerov bile ženske tiste, ki so sprožile ločitveni postopek, saj so v ločitvi videle možnost, da argument moči premaknejo na svojo stran«. Poroka je iz zakramenta ljubezni in vzajemnega izpopolnjevanja postala »odnos moči« - feminizem je bil tudi to, vojna proti pravim odnosom in čustvom, proti pravi ljubezni, da bi na njeno mesto postavili kaj drugega, četudi govorimo danes o ljubezni, pa gre bolj za simulaker le-te. Saj veste, kako velja – ljubezen je, dokler je »feeling«, če tega ni, je ni več, treba je narazen.
Avtor intervjuja postavi nato zanimivi vprašanji Volpiju, če se je stanje namreč v zadnjem času vseeno kaj izboljšalo, pa tudi, če je jug Italije, ki je takrat večinoma glasoval proti ločitvi in splavu, zdržal. Pričakovano je odgovor v obeh primerih negativen – stanje je namreč še precej slabše, jug Italije, pa je bil, dobesedno, »homologiran v preostanek države«, po zakonu močnejšega je torej tudi jug Italije šel po slabi poti. »Avtonomne pokrajine, kjer je najnižja rodnost, so prav južne – Molise in Basilicata, treba pa je prav izpostaviti Sardinijo, ki je lider v nerodnosti in neporočenosti«. Volpi nato preide na še en fenomen, ki je povsod v porasti, zlasti v velikih severnih mestih, namreč na »izvenzakonske skupnosti in na izvenzakonske skupnosti, kjer par ne biva skupaj«. Italijanov, starejših od 25 let, ki bivajo iz različnih razlogov sami, bodisi po lastni izbiri bodisi, ker jih je pustil »partner« (danes je treba že uporabljati ta izraz, da se ne užali koga... op. a.), je danes že več kot 5 milijonov!
/se nadaljuje
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar