petek, 06. marec 2015

Materialna blaginja in prazne cerkve

Prilagoditvene zahteve in podatki (2)

Zadnjič smo dejali, da nam podatki tistih, ki so se že odločili vrata na široko odpreti svetu, odvračajo, katoličane namreč, od tega, da bi storili isto. Poglejmo si torej pobliže podatke luteranskih, kalvinističnih in anglikanskih skupnosti – ostale so preveč razpršene, pripadajo pa ostalim krščanskim verskim skupnostim, od binkoštnih pa do raznih svobodnih, evangelijskih in prebujenih. Podatke nam nudijo posamezne protestantske državne institucije same, zato je odveč strah, da bi bili pristranski. 

V Nemčiji, ki je Lutrova domovina, je bilo po združitvi leta 1990 29,4 milijonov protestantov, kar je 36,9% celotnega prebivalstva. Leta 2004 se je število znižalo na 26,2 milijona (31,5% prebivalstva), leta 2013 pa na 23,3 milijona (29% prebivalstva). Seveda se je znižalo tudi število katoličanov, vendar je znano, kako na široko so odprli vrata svetu. Leta 1990 je namreč bilo katoličanov 28,5 milijona (35,4% prebivalstva), leta 2013 pa 24,2 milijona (30% prebivalastva). Nemški kolumnist je v preteklih tednih za ugledni FAZ dejal, da so te številke (tako protestantske kot katoliške), kljub temu da so še vedno kolikor toliko velike, le pesek v oči, saj: “Nemška generacija, ki je trenutno aktivna na cerkvenem področju, bo čez malo časa zapustila svet dela in bo pomrla v naslednjih treh desetletjih. S tem bo padla tudi fasada Cerkve, izza katere se bo pokazala le nepomembna manjšina vernikov, ki ne bo večja od verske skupnosti Jehovovih prič”. Vsekakor za zdaj drži, da imajo nemški kristjani zaradi t. i. “cerkvenega davka” (Kirchensteur) trenutno bolj polne blagajne kot pa cerkve (samo Kölnska nadškofija je bogatejša od celotnega vatikanskega sistema, pa tudi sicer pride največ finančnega priliva na Sveti sedež ravno iz Nemčije). Jasno je, kaj se bo tako zgodilo v nekaj desetletjih, ko ne bo pomagal noben cerkveni davek drastičnemu zmanjšanju cerkvenih financ – po našem skromnem mnenju bo s tem prišlo zgolj do normalizacije stanja. Tu bi še dejal, kako so se številni mediji krivično spravili na škofa Tebarzta van Elsta, niso pa pogledali, kako so bili kaki drugi škofje še veliko bolj razsipni že v obnovah stavb, če ne tudi drugače – nekateri od teh so zelo glasni zadnje čase, kot recimo kardinal Marx. Toda pojdimo naprej, da vidimo še druge podatke. 

V Švici, domovini Kalvina, je bilo leta 1970 protestantov kar za slabo polovico prebivalstva (48,8%), tako da jih je bilo nekoliko več kot katoličanov. Leta 2000 je bilo protestantov le še 33,9% prebivalstva, leta 2013 pa le še 26,9%. Tudi število katoličanov se je zmanjšalo, a velja isto kot za Nemčijo, zato so tudi švicarski katoličani, enako kot tudi nizozemski, belgisjki, francoski itd. sledili svetu in mu na široko odprli vrata. V Švici je tako padec katoličanov bil od 46,7% leta 1970 do 42,3% leta 2000, pa do 38,2% leta 2013. Zanimivo je tudi dejstvo, da protestanti niso več na prvem mestu ne v Zürichu ne v Ženevi, ne v Baslu ne v Lozani, kakor tudi ne v Neuchâtlu – po vseh teh mestih, ki so predstavljala seveda trdnjave protestantizma, bodisi kalvinistov ali Zwinglijevcev, je danes več katoličanov ali neverujočih, pa tudi število muslimanov nezadržno raste. Še en zanimiv podatek je tudi ta, da je v zadnjih letih uradno zapustilo svojo vero več protestantov kot katoličanov po vsej Konfederaciji, razen v škofiji Chur. 

Prihodnjič bomo pregledali še podatke za Nizozemsko, Skandinavijo in Združeno kraljestvo Velike Britanije in severne Irske.

/ dalje

Objavljeno v tedniku Novi glas.

1 komentar:

Ladka pravi ...

Hvala za te informacije! Dobro je vedeti, da se človek laže pogovarja, zagovarja svoje mnenje proti takim populizmom z argumenti.