Na tretjo postno nedeljo letos prebiramo zanimiv evangeljski odlomek, ki nam med drugim predstavi tudi ljubezen v drugačni luči, saj je povezana z “dobro jezo”, ki ji rečemo ogorčenje, z gorečnostjo, brezkompromisnostjo in nazadnje pravičnostjo. Kakor je držalo za Gospoda Jezusa in učence, velja za nas danes, saj se tudi sedaj bliža Velika noč (tudi judovska, ne le naša), mi pa se ob tem prazniku duhovno napotimo v Jeruzalem, kjer bomo spremljali Gospodovo trpljenje in smrt, a bomo deležni v velikonočnem jutru tudi vstajenja. Poklicani smo tako k spreobrnjenju naših src in k upodobitvi po Jezusovem presvetem ter Marijinem brezmadežnem Srcu, da bi čim bolj mislili, čutili, govorili in delovali po Božje, vse manj po naše, zlasti ne vsak po svoje. Treba se je spreobrniti in verovati tako, da slonimo na evangeliju (Mr 1,15), če se še kaj spomnimo Gospodovega povabila pri Marku, ki smo ga slišali v začetku posta. Pa tu ne gre le za bolj doživeto obhajanje velikonočnih praznikov, kolikor bolj še nekaj drugega. Še veliko važnejši od tistega zemeljskega je namreč nebeški Jeruzalem, proti kateremu hodimo.
Kar je storil Gospod Jezus, se ni dogajalo v sami notranjosti templja, temveč je to bil prostor, ki je na samo svetišče mejil, tja pa so imeli dostop tudi še pogani – reklo se je temu “dvorišče poganov”. Pri naših cerkvah bi lahko sem uvrstili zakristijo, veže, preddverja, trge in stopnišča pred cerkvami, veroučne prostore, pevske sobe in vse druge župnijske prostore. Tudi po teh prostorih je treba skrbeti za pravo krščansko držo, za pravi nauk, obnašanje, in govorjenje. Vladati mora prava krščanska ljubezen, ki je tudi pravična, goreča in kdaj ogorčena, če ni vse tako, kot mora biti. Če govorimo o kupčkanju, trgovanju in barantanju, potem je to mišljeno tako in drugače, v pravem in prenesenem pomenu.
Vseeno pa bi tisto “dvorišče poganov” bilo treba razširiti na naše splošno življenje, torej na naš vsakdan, ki ga seveda ne preživimo v samem svetišču, temveč v svetu, med takšnimi in drugačnimi ljudmi. Žal se prevečkrat naše nedeljsko izpovedovanje vere močno razlikuje z vsakodnevnim. V vsakdanu mi radi s svetom trgujemo, kupčkamo in barantamo ter se pogajamo. Trgujemo in barantamo s svojo vero, s krščanskim naukom, s svojimi vrednotami in svetinjami, s krščanskimi načeli, nazadnje celo s samo Božjo besedo. Zanimivo, kako se v tem poslu ne znajdejo le verniki, temveč celo posvečeni – podobno torej takratnim tempeljskim duhovnikom, ki so dopuščali tisto dogajanje na dvorišču poganov zato, ker so imeli od tega materialne in finančne koristi.
Gre torej za to, da se izrekamo za kristjane, vendar pa smo potem v življenju, po besedah samega papeža Frančiška, kristjani “à la carte”. Smo torej kristjani tedaj in v tistem, kar nam ustreza, kar nam "paše", v drugem pa ne. Nekaj vzamemo, nekaj pustimo. Tako vzamemo kar nam ustreza od svoje vere, torej od verskih resnic, drugo pustimo. Isto delamo s krščanskim naukom, kakor tudi s Svetim pismom, ki si ga potem še razlaga vsak po svoje, ne upoštevajoč izročilo in avtoritete, zlasti razlago Cerkve. Naša vera, naš nauk, Sveto pismo – vse to mora biti všeč svetu. Svet nas mora hvaliti in nam ploskati, kako smo pa res pravi kristjani, ker smo tako napredni, smo šli v korak s časom in smo se odprli svetu. Tako pride tudi do tega, da ne le trgujemo in barantamo z vrednotami, svetinjami in načeli, ki so jih cenili in spoštovali naši predniki in starši. Kar je bilo sveto njim, nam ni več sveto. Tako, da ne le s tem trgujemo in barantamo, temveč smo vse navedeno celo zavrgli kot nepotrebno kramo preteklosti. Tisto, kar je hranilo in ohranilo našega človeka in naš narod v preteklosti, naj bi sedaj več tako ne delovalo, ker je pač svet drugačen. Svet se naj bi razvil in napredoval, človek pa z njim.
Tudi mi smo podlegli tistima dvema ideologijama, ki do kosti razjedata naš čas in družbo, v kateri živimo (Povzemam F. Hadjadj, La terra, strada del cielo, Lindau, Torino 2010). Na eni strani je to relativizem, ki pravi, kako ni nobenih absolutnih resnic in resničnosti, saj je osnovno geslo: “Vsakdo ima svojo resnico.” Druga takšna ideologija pa je historicizem, ki trdi: “Resnica se s časom spreminja.” Nam še ni zazvonil alarm? Pod pretvezo, da delata na zemlji prostor različnosti in raznolikosti, v resnici ljudi spreminjata v posameznike, individuume, ki so med seboj zamenljivi, ker enako mislijo, govorijo in delajo. Relativizem pod pretvezo največje možne tolerance ali strpnosti pelje v obup in manipulacijo. Če namreč po eni strani drži, da “je vse enakovredno”, “nič nima vrednosti” - ker vrednost predpostavlja neko hierarhijo, avtoritete, česar pa mi več ne upoštevamo, za nas to več ne obstaja - ta pot enakosti in enakovrednosti (egalitarizem), tlakovana sicer z dobrimi nameni, pelje naravnost v nihilizem, v nič. Saj star pregovor pravi, kako je z lepimi nameni tlakovana pot v pekel.
Po drugi strani drži še tisto, da če nobena univerzalna resnica ne more več služiti vsem ljudem, si nekateri podvržejo druge, navadno manjšina večino. To stori seveda bodisi s tako ali drugačno močjo bodisi s preslepitvijo in zapeljevanjem. Historicizem pravi, da ima močan čut za čas, v katerem živimo, vendar pa nas pelje k izgubi zgodovine in spomina. Ideje, vrednote, nauki, resnice so stvar določenega prostora in časa – ko se ta prostor in čas izgubita, se izgubijo tudi ideje, vrednote in nauki. Sedanji čas je edini, ki lahko ponudi kriterije za presojo sedanjosti, tisto, kar je novejše, je tudi resničnejše. Sveto pismo je toliko tisoč let nazaj, da sedaj pač njegovi nauki ne veljajo. Jezus Kristus je deloval in učil pred dva tisoč leti, zato je treba vse prilagoditi sedanjosti. Nauk Cerkve se je pretežno oblikoval v starem in srednjem veku, Cerkev je srednjeveški okostnjak, zato vse to danes več ne velja. Zakaj bi se zato sploh mudili v preteklosti, zakaj bi sploh ohranjali spomin, če je tisto še vse tako v povojih in zastarelo? Izguba časa.
Po drugi strani drži še tisto, da če nobena univerzalna resnica ne more več služiti vsem ljudem, si nekateri podvržejo druge, navadno manjšina večino. To stori seveda bodisi s tako ali drugačno močjo bodisi s preslepitvijo in zapeljevanjem. Historicizem pravi, da ima močan čut za čas, v katerem živimo, vendar pa nas pelje k izgubi zgodovine in spomina. Ideje, vrednote, nauki, resnice so stvar določenega prostora in časa – ko se ta prostor in čas izgubita, se izgubijo tudi ideje, vrednote in nauki. Sedanji čas je edini, ki lahko ponudi kriterije za presojo sedanjosti, tisto, kar je novejše, je tudi resničnejše. Sveto pismo je toliko tisoč let nazaj, da sedaj pač njegovi nauki ne veljajo. Jezus Kristus je deloval in učil pred dva tisoč leti, zato je treba vse prilagoditi sedanjosti. Nauk Cerkve se je pretežno oblikoval v starem in srednjem veku, Cerkev je srednjeveški okostnjak, zato vse to danes več ne velja. Zakaj bi se zato sploh mudili v preteklosti, zakaj bi sploh ohranjali spomin, če je tisto še vse tako v povojih in zastarelo? Izguba časa.
Pod vplivom te miselnosti sveta, ki ji hote ali nehote podlegamo, tako tudi kristjani trgujemo s svojo vero, s svojim naukom, s svojim izročilom, s svojimi načeli, vrednotami in svetinjami ter s samim Svetim pismom. Zanimivo je pa papež Benedikt XVI. poudaril troje načel, s katerimi naj kristjani ne bi trgovali in o katerih se ne pogaja. Povzel je to po svojih svetih in blaženih predhodnikih, kakor tudi po izročilu in nauku Cerkve, podobno pa uči tudi sedanji papež, Frančišek. Ta “načela, o katerih se ne pogaja” (it. Princîpi non negoziabili) pa so zlasti trije: spoštovanje življenja od začetka do naravne smrti, spoštovanje tradicionalne družine in spoštovanje svobode vzgoje in prepričanja. Če naj bo nekdo resnično kristjan, potem mora spoštovati tudi našteta načela. O tem se ne pogaja in s tem se ne trguje. Če to trenutno za nas ne drži, potem je bolje, da pustimo naše svetišče zlasti ob nedeljah pri miru, ker veljajo tudi za nas Gospodove besede: “Iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!” Ni namreč prav, da so vera, nauk, vrednote in načela, ki jih izpovedujemo v cerkvi, potem različna s tistimi, ki jih zagovarjamo v vsakdanjem življenju.
Gospod Jezus je namreč “govoril o templju svojega telesa”, s krstom smo bili v to telo včlenjeni in “v njem živimo, se gibljemo in smo”, tudi če in ko se nam tako ne zdi. Ko tako nismo v edinosti s tem mističnim telesom, kar je sicer naša dolžnost, nimamo v Cerkvi nobenih pravic. Če tako nauk Svetega pisma in nauk Cerkve nista tudi naš nauk in vodilo življenja, potem je bolje, da ostanemo doma in je bolje, da se nimamo za kristjane. In še nekaj. Ko ob priložnosti svetega obhajila kristjan na duhovnikovo povabilo: “Kristusovo telo.” reče: “Amen.” s tem ne izjavlja samo, da je notranje pripravljen, da torej nima večjega greha in ne živi v grehu, temveč tudi, da je v edinosti s Cerkvijo. Njena vera, njen nauk, njene vrednote in načela so tudi njegova vera, njegov, nauk, njegove vrednote in njegova načela. Sicer je tudi po tej plati to nevredno prejemanje obhajila.
Gospod Jezus je namreč “govoril o templju svojega telesa”, s krstom smo bili v to telo včlenjeni in “v njem živimo, se gibljemo in smo”, tudi če in ko se nam tako ne zdi. Ko tako nismo v edinosti s tem mističnim telesom, kar je sicer naša dolžnost, nimamo v Cerkvi nobenih pravic. Če tako nauk Svetega pisma in nauk Cerkve nista tudi naš nauk in vodilo življenja, potem je bolje, da ostanemo doma in je bolje, da se nimamo za kristjane. In še nekaj. Ko ob priložnosti svetega obhajila kristjan na duhovnikovo povabilo: “Kristusovo telo.” reče: “Amen.” s tem ne izjavlja samo, da je notranje pripravljen, da torej nima večjega greha in ne živi v grehu, temveč tudi, da je v edinosti s Cerkvijo. Njena vera, njen nauk, njene vrednote in načela so tudi njegova vera, njegov, nauk, njegove vrednote in njegova načela. Sicer je tudi po tej plati to nevredno prejemanje obhajila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar