četrtek, 05. marec 2015

Cerkev se mora prilagoditi svetu?

Prilagoditvene zahteve in podatki (1)

Glede krščanstva, sploh je to navadno očitano katoliški Cerkvi, pogosto slišimo ugovor, da bi se morala ta prilagoditi svetu. Pri tečaju uvajanja odraslih v krščanstvo (katehumenatu) smo ravno ugotovili, Kako je to eden od klasičnih ugovorov proti krščanski veri, češ da ta nima nič opraviti z mojim življenjem ravno iz razloga, da je tako star nauk, v svojem jedru celo dva tisoč let star. Mnogi bi želeli, da bi se ta nauk in to učenje spremenila in prilagodila, potem bi bilo nekaj, kar bi lahko sprejeli tudi oni sami, glede na to, da so sodobni in ne živijo pred toliko stoletji ali celo tisočletji, temveč živijo danes. Gre za klasičen ugovor mnogih, ki si seveda želijo, da bi najbolj moteč del katoliškega nauka spremenili oz. prilagodili sodobnemu svetu, češ da bi le tako bil ta katoliški nauk bolj zaželen pri ljudeh. Vsi zagotavljajo, da bi se tako končno cerkve spet napolnile, Cerkev kot ustanova ne bi bila več kritizirana in osovražena. Skratka, vse bi se izboljšalo, tekla bi, če rečemo s Svetim pismom, mleko in med. 

Mi smo se vprašali, ali je res, da ne veljajo več tiste stvari, ki so veljale pred tisočletji, če pa
govorimo o večnih resnicah? Če obstajajo neke večne resnice, potem te veljajo v vseh časih. Nekateri potem dajejo zgled Gospoda Jezusa, ki je sprejemal vse. Res je, sprejemal je vse ljudi, a ni sprejemal kot pravilnega vsakega obnašanja – grešnike je vabil k spreobrnjenju. Enako velja tudi za Cerkev, ki mora sprejemati vse, a ne sme vsega dovoljevati – določeno obnašanje ceni in ga podpira, drugo obsoja, ker ni dostojno in dostojanstveno za človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi. Kakor Jezus tudi Cerkev vabi po ozki poti rešitve, ne pa po široki poti pogubljenja, ker je veliko bolj pomembno večno življenje od zemeljskega. Ni torej Cerkev, ki bi spremenila svoj nauk, ampak je prej obratno, saj mora človek spremeniti svoje mišljenje in življenje, da stopi na krščansko pot, da se odloči in prevzame tisto, kar mu predlaga Cerkev, ta predlog pa ima svoje moralne in etične zahteve. 

Marsikdo je že poskušal svoje učenje in nauk prilagoditi zahtevam sodobnega sveta, misleč, da bo tako napravil korak naprej, vendar pa rezultati govorijo o nasprotnem učinku. Govorimo seveda o reformiranih krščanskih skupnostih, ki jim pravimo tudi protestantske skupnosti, ki so precej olajšale moralne zahteve, ki so popustile feminizmu, sekularizmu, moralni svobodomiselnosti, konzumizmu, skratka, ki so se popolnoma prilagodile toku današnje družbe. To se je zgodilo seveda tudi glede vsega tistega, kar moti zlasti pri katoliški Cerkvi – imajo ženske duhovnice in celo škofinje, nimajo duhovniškega celibata, nimajo nobenih zadržkov glede istospolnih zvez in porok – celo njihovi duhovniki in škofi so odkrito homoseksualci. Seveda si ne belijo glave glede začetka in konca življenja, saj so dovolili splav in evtanazijo … 

V vsem so se torej že prilagodili, vendar pa številke, ko govorimo o evropskem protestantizmu, ne lažejo in kažejo, da ni prišlo do nobene poživitve. “Nekateri statistični podatki nas (žal) silijo k temu, da se vprašamo, ali zgodovinski evropski protestantizem (zlasti luterani in kalvinisti) ne bo kmalu postal le nepomembna manjšina. Podoben je položaj anglikancev. Kljub temu pa v katoliškem svetu ne manjka primerov, ko kdo z bolj ali manj sveto naivnostjo propagira recepte “odprtosti”, kljub poznavanju položaja protestantskih skupnosti, ki je čedalje bolj skrb vzbujajoč”, beremo na strani rossoporpora. org izpod peresa Giuseppeja Rusconija. Prihodnjič si bomo pobliže ogledali te podatke, ozrli pa se bomo tudi na položaj katoliške Cerkve v Nemčiji, ki se trudi biti zelo odprta in prilagojena svetu, a njen položaj ni nič manj skrb vzbujajoč, kot bomo lahko ugotovili.

/dalje prihodnjič

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: