Prilagoditvene zahteve in podatki (3)
Ko smo ob podatkih pokomentirali razmere v Nemčiji in Švici, nam ostane še nekaj dežel, kjer so se protestantske krščanske skupnosti in katoliška Cerkev “odprle svetu”. Najprej se bomo ozrli na Nizozemsko, ki je razdeljena med kalviniste in katoličane v verskem smislu. Leta 1971 je bilo tam protestantov 35,9% prebivalstva, leta 2010 pa le še 15,6%. Podobno se je zelo zmanjšalo, čeprav ne prav toliko, število katoličanov, saj je bilo teh leta 1971 40,4%, leta 2010 pa 24,5% prebivalstva. Tu je treba povedati tudi, da je na protestantski strani leta 2004 prišlo do združitve treh največjih denominacij, namreč pravovernih kalvinistov, moderiranih kalvinistov in luteranov. Vernikov je tedaj bilo še 2.400.000, danes jih je še 1.800.000. Nizozemska je bila prva država na svetu, ki je uzakonila t. i. “gejevske poroke”, prav tako pa je “napredna” tudi v smislu umetnega konca življenja, evtanazije. Ta je uzakonjena za starejše, odrasle in otroke. Pred kratkim ji je sledila v zadnji zadevi tudi sosednja Belgija.
 |
| Nekdanji canterburyjski nadškof Rowan Williams |
V Skandinaviji so tudi napredni v smislu t. i. “novih pravic”. V vseh skandinavskih deželah je, vsaj uradno, protestantizem dobro zakoreninjen, saj so večinoma luteranske dežele, z več kot 80% deležem. Če pa potem pogledamo, koliko je dejansko vernih luteranov, pridemo na Švedskem do 45%, na Norveškem pa celo do 33%. V obeh deželah sta parlamenta že v letih 2008 in 2009 prepoznala t. i. “gejevske preroke”, na Danskem leta 2012, na Finskem pred kratkim. Prav zaradi te odločitve je prišlo na Finskem do močnega preloma v luteranskem svetu (parlament je zakon sprejel s 102 glasovi za in 95 proti), kjer je odgovorni voditelj javno izrazil zadovoljstvo glede rezultata. V nekaj dneh je svoje skupnosti zapustilo več kot 13 tisoč protestantskih vernikov. Ko govorimo pa, recimo o Danski, je treba reči, da je to pravzaprav po večini neverna dežela, saj se že kakih 90% prebivalstva, kljub morda uradni luteranski pripadnosti, izreka zlasti za agnostike.
Velika Britanija je domovina anglikanstva. Teh je bilo leta 1983 za 40% britanskega prebivalstva, leta 2012 le še 20%. Katoličanov je bilo leta 1983 10%, leta 2012 pa 9%. Leta 1993 so uvedli žensko duhovništvo, leta 2006 žensko škofovstvo. Kot reakcija na to se je določeno število anglikanskih škofov, duhovnikov in na stotine vernikov odločilo, da prestopijo v katoliško Cerkev, kar se je konkretiziralo leta 2011. Od leta 2013 lahko postanejo škofje tudi homoseksualni anglikanski duhovniki, istospolni pari pa lahko dobijo blagoslov zveze v cerkvi. Julija 2014 se je konkretizirala pravica do ženskega škofovstva, uvedli pa so tudi cerkvene programe “proti homofobiji”. Medtem se je še bolj znižal nedeljski obisk cerkve, in sicer z 1,2 milijona anglikanskih “nedeljnikov” na le 800 tisoč, kar je manj od katoličanov v Združenem kraljestvu, ki se navadno udeležujejo nedeljske maše.
Konec prepustimo Giuseppeju Rusconiju, ki je avtor raziskave, katere smo se poslužili: “Iz razbiranja podatkov, ki smo ga predložili, se nam vsiljuje vprašanje: je res treba podleči, kot so to storile mnoge cerkvene skupnosti protestantskega sveta, prevladujočemu relativizmu ideološko-ekonomskega tipa, s tem pa se odreči lastni identiteti, v poskusu, da bi spet pridobili izgubljene vernike? Onkraj vsakršne druge trditve se nam zdi, da številke govorijo. Nedvoumno”.
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar