Ljubezen in bolečina

“Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni,” je dejal sv. Janez od Križa. V današnjem evangeliju želi Gospod Jezus farizeju Nikodemu, isklacu resnice, predstaviti veličino Božje ljubezni do nas ljudi, da bi mu pokazal središče te nove vere, ki sicer ni odpravljala stare, temveč jo je pripeljala do polnosti. Nikakor niso bili slabi ti farizeji, prej nasprotno, saj so se najbolj trudili izpolnjevati Gospodovo postavo, a je temu njihovemu verskemu življenju manjkala pika na –i, manjkal je korak naprej, manjkal je duh. Prava vera je namreč več kot samo ubogljivost, čeprav je tudi slednja pomemben element verskega življenja, saj spoštovanje zakonov in naredb predpostavlja določeno ponižnost, le-ta pa je v verskem življenju izrednega pomena. Toda Boga ni treba le ubogati in se mu podrejati, temveč ga je treba ljubiti, enako seveda velja za Božjega Sina Jezusa Kristusa. Zakaj je treba, da bi bila naša vera zares prava, ljubiti Boga? Ker je to naš odgovor na njegovo ljubezen, ki je bila najprej in je bila neznansko večja od naše ljubezni in od naših ljubezni. Tako da pridemo do tega, da se mi ravnamo po Božjih naredbah zato, ker Boga ljubimo, pa čeprav so te zapovedi, gledano človeško, težke za izpolnjevanje. Po evangeliju se trudimo živeti, ker ljubimo Gospoda Jezusa in želimo odgovoriti na njegovo ljubezen, želimo mu izraziti našo hvaležnost za vse, kar je za nas storil in kar dela še naprej. Po cerkvenih določbah in zapovedih prav tako živimo iz ljubezni do Jezusa, saj je on tisti, ki je postavil Cerkev in jo prvi ljubil – tisto, kar pa on ljubi, tisto ljubim tudi jaz. Ljubezen do bližnjega potem spontano izhaja iz naše ljubezni ter predanosti Bogu in tistemu, ki ga je poslal, njegovemu Sinu Jezusu Kristusu.

Rekli smo, da je Nikodem iskal nekaj več, ker je iskal tega duha postave. Videl je, da bi to “nekaj

več” dobil pri Jezusu, a še ni vedel, kdo je tisti, s katerim govori. Gospod Jezus mu je razodel globine vere v Boga in v njega samega, pokazal pa je tudi, kakšna je ljubezen, s katero Bog ljubi ljudi. Pokazal je znamenje Božje ljubezni iz preteklosti – povzdignjeno bronasto kačo, pokazal pa je tudi dokaz brezmejne Božje ljubezni, ki ga bo Nikodem še videl – križani Božji Sin. Iz izročila vemo, da je bil ta član velikega zbora, o katerem govori evangelij, živa priča dogodka na Kalvariji in da je Jožefu iz Arimateje pomagal pri Jezusovem snetju s križa in pokopu. Križani Kristus pa ni dokaz le za Nikodema, temveč za vse nas in za vsakega človeka. Koliko je namreč velika ljubezen, se izmeri z bolečino – kolikor bolj nekdo ljubi, toliko bolj je pripravljen trpeti za ljubljeno osebo. Bolečina tako postane neke vrste neizpodbitni dokaz prave ljubezni. Zato imamo kristjani po stenah znamenje križa, ker je to dokaz brezmejne Božje ljubezni, ki nas spomni, kako moramo tudi mi ljubiti.

Kako daleč je to od sodobnih “dokazov” ljubezni, ki jih ljudje zahtevajo od bližnjega, ki so mesene in čustvene narave, pa nič več kot to. Prava ljubezen se vidi pravzaprav v žrtvovanju. Kdor resnično ljubi, ta se žrtvuje za ljubljeno osebo in za druge. Kdor pa išče le lastno zadovoljstvo in ne resnično ljubi, ta žrtvuje bližnje, da doseže le lastne cilje. Samo od drugih stalno nekaj pričakuje, da mu dajo, sam pa ni pripravljen dati ničesar oz. je pripravljen od svojega obilja drugim nameniti le drobtinice. Naš Gospod s svojim zgledom kaže prav nasprotno, saj se nam ljudem daje do konca. Nam, ki se zapiramo vase, se on popolnoma odpira.

Samo kdor ima otroško srce lahko vstopi in nekoliko dojame to skrivnost, to logiko, ki je popolnoma nasprotna človeški. Prav otroško srce pa je treba imeti, da se kot odgovor tej ljubezni Gospodu popolnoma prepustimo, se mu predamo, mu sledimo ter se mu s svojim življenjem zahvaljujemo. Krščanstvo je težko, če gledamo le človeško, pa vendar lahko postane nekaj lepega in prijetnega, kljub vsem težavam in oviram, če je odgovor na neizmerno Božjo ljubezen do nas.