Gospodar življenja

V današnjem evangeljskem odlomku imamo opisana dva čudežna dogodka, vendar se bomo mi pri našem razmišljanju zaustavili pri tistem drugem, ki obravnava Jezusovo obuditev hčere enega od načelnikov shodnice, ki mu je ime Jair. Za nas je prigoda zanimiva zato, ker obravnava spopad dveh svetov in dveh kultur, ki se spopadata že od nekdaj, lahko bi rekli, da že praktično od začetka, tudi danes pa je ta spopad še kako dramatičen. Govorimo o spopadu med življenjem in smrtjo oz., če rečemo s sv. Janezom Pavlom II., med kulturo življenja in kulturo smrti, ki bi job ilo bolje označiti kot antikulturo.

Naše življenje, javno in skrito, je pokazatelj tega, h kateri od obeh kultur bolj težimo. Vsak od nas

ljudi je namreč sredi tega spopada in nikakor ne moremo reči, da smo že zaradi tega, ker se prištevamo h kristjanom, avtomatsko na strani življenja, da gojimo kulturo življenja. Ni dovolj, da človek govori, kako je kristjan, kakor bi imel neko strankarsko knjižico, ampak je pomembno, kako taisti človek razmišlja, kako gleda na življenje, kakšno je njegovo mnenje, njegov pogled na svet, kako konec koncev živi ali se vsaj trudi živeti, če vemo, da je dobro živeti za človeka zelo težka, zahtevna naloga.

Današnji evangelij nas uči, kako življenja nihče nima sami z sebe, ne da se ga kupiti, ne da se ga prislužiti, s svojim trudom, kot nam naš Gospod pravi drugje, se ga ne da niti malo podaljšati: “Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?” (Mt 6,27). Nihče od nas zato ne more biti “gospodar življenja” – ne svojega ne drugih, žal pa se marsikdo obnaša, kot bi lahko gospodoval s svojim življenjem in življenjem drugih. Kot nam pove današnje prvo berilo iz Knjige modrosti, živi vse, kar je živega v moči tistega, ki je vse ustvaril za bivanje in se ne veseli propada živega. Kakor namreč pravi preroku Ezekielu Gospod Bog: “Nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi” (Ezk 33,11). Eden je, ki daje življenje, to je Bog. Za tistega, ki živi v njem, ki zaupa vanj, tako smrt nima zadnje besede. Toliko bolj to velja od prihoda Božjega Sina med nas, ko se, evangelij to dokazuje, smrt celo spremeni v spanje. To nam lepo pojasni tudi sv. Janez Zlatousti v svoji pridigi za Veliko soboto: “Pred rojstvom Jezusa Kristusa se je človekov konec imenoval smrt … Naš konec pa se ni imenoval le smrt, temveč celo pekel … Tako so imenovali naš konec pred Jezusom Kristusom, potem pa ko je Božji Sin prišel med nas in je umrl, da bi svetu spet podaril življenje, človekov konec ni več imenovan smrt, temveč počitek ali spanec. To potrjujejo same besede Jezusa Kristusa: ˝Naš prijatelj Lazar ni umrl, temveč spi˝ (Jn 11,11) … Božji Sin je uničil moč smrti.”

Vidimo, kako krščanstvo ni samo neko leporečje, temveč predstavlja odločno, lahko bi rekli celo, da radikalno odločitev za Gospoda Jezusa Kristusa in za vse tisto, kar nam je zapustil. V evangeliju imamo navzoče, ki ne verujejo v to, da je Gospod Jezus gospodar življenja, da je močnejši od vsega zla in tudi od smrti – celo posmehujejo se mu. Vse tiste Gospod Jezus odslovi, ker si nima z njimi kaj pomagati, vzame pa s seboj tiste, ki vanj verujejo in mu zaupajo – tri apostole, ki jih vedno jemlje za priče dogodkov, ki napovedujejo njegovo velikonočno zmago, Petra, Jakoba in Janeza, kakor tudi starše deklice, ki ga ne bi poklicali, če ne bi verovali vanj. Evangelij tako priča o tem, da nam Gospod Jezus daje tisto pravo življenje, ki je močnejše od smrti, če se zares v polnosti odločimo zanj. Daje nam potemtakem tudi vsa sredstva, da bi se lahko borili proti silam teme in na koncu zmagali – a šele na koncu. Samo en pogoj je – da vanj verujemo in da se mu izročimo, da mu posvetimo svoje življenje.

Danes pa opazimo med tistimi, ki se prištevamo h kristjanom velikanski razkorak med izpovedovanjem in dejanskim življenjem. Pomeni, da ta prepad lahko obstaja ne le pri tistih, ki pridejo le parkrat na leto v cerkev, temveč celo pri tistih, ki se vsako nedeljo zberemo pri sveti maši, lahko tudi pri kom, ki vsak dan pride k sveti maši. Izpovedujemo namreč naslednje: »Pričakujem vstajenja mrtvih in večno življenje,« kar še dodatno potrdimo z zaključnim: »Amen.« Kar težka trditev, torej, za katero se lahko vprašamo, koliko za vsakega izmed nas zares drži. Če pogledamo na statistiko (ki je seveda merodajna do določene mere), potem je zadnja trditev naše veroizpovedi mrtva črka na papirju. Jo sicer izpovedujemo, vendar temu, kar izpovedujemo, ne verujemo.

Tisti, ki veruje v to, da je Gospod Jezus gospodar življenja, da je močnejši od zla in smrti, svoje življenje izroča v njegove roke. Tu pa niso dovolj le besede, temveč je treba dejansko to početi v vsakdanji molitvi v udeležbi in prejemanju zakramentov ter v sprejemanju celotnega Kristusovega in cerkvenega nauka, sicer smo podobni tistim posmehujočim se ljudem iz evangelija in veljajo za nas besede iz Razodetja: »Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev« (Raz 3,1). Za Življenje, torej za Gospoda samega se je treba konkretno in s celotno svojo osebo, z vsem, kar smo in imamo, odločiti in to odločitev obdržati, ji biti zvesti. Samo tako ob koncu našega zemeljskega življenja ne bomo umrli, temveč le zaspali v Gospodu, da bi bili potem obujeni za večno veselje v nebesih.