Pravi Pastir

Ob slovesnem prazniku sv. bratov Cirila in Metoda se bomo zaustavili zlasti ob besedilu 1. berila, nekaj pa tudi posredno ob znanem evangeljskem odlomku apostola Janeza o »Dobrem pastirju«. 

Na začetku berila pravi Gospod Bog, da bo on sam poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Edini pravi pastir ljudstva je torej sam Bog, torej je jasno, da se Jezus izjavlja za Boga, ko pravi, da je on »Dobri pastir«, pa tudi ponovi isto, da mora poiskati svoje ovce in jih pripeljati v stajo. Ko seveda Sveto pismo govori o ovcah, govori o človeku po analogiji, saj naj bi tudi človek imel nekatere značilne lastnosti, ki jih po ljudskem prepričanju imajo te živali. Vsak od nas naj bi tako bil ponižen, krotak in ubogljiv v odnosu s svojim Gospodom, pa še nekaj je značilno – ovce držijo skupaj in pripadajo svoji staji (kar je veliko boljši prevod kot »hlev«), stremijo k istemu cilju, imajo istega gospodarja, delijo si pašo... Ko reče »Sveto pismo« tako ovca, lepo z eno besedo označi, kako naj bi se nekdo vedel v odnosu do Boga in do bližnjega, je torej tako, kot bi ponovili najpomembnejši zapovedi: ljubiti Boga z vsem srcem, vsem mišljenjem in vso močjo ter ljubiti bližnjega kot samega sebe.

V teh dneh, ko se obhajajo nove maše in razni mašniški jubileji, je še kako aktualna ta Božja beseda svetih bratov, saj je duhovnik v svoji župniji postavljen za pastirja na zemlji, vendar se mora vedno zavedati tistega, kar je lepo dejal furlanski duhovnik Bellina in drži po eni strani vedno, po drugi strani – kot bomo videli – pa ne: »Pravi pastir nekega kraja ni tamkajšnji župnik, temveč Gospod. Če ni župnika, ni konec sveta. Če pa ni Gospoda, svet ne more obstati.« Lepo smo torej spet tam, kjer smo začeli, da je pravi pastir Gospod z veliko začetnico, ne tisti z malo. To je zelo pomembno vedeti, ker smo kot duhovniki poklicani k temu, da vodimo ljudi k Gospodu z veliko začetnico, ne pa k sebi. 

Prav tako se je treba zavedati, da živimo kot pastirji v isti staji s svojimi ovcami, če rečemo preneseno s Svetim pismom, to pa zato, ker smo pred Bogom tudi sami ovce. Vsakdo, ki ima kakršnokoli odgovorno službo ali oblast, bi se moral vselej zavedati Kristusovih besed Pilatu in si jih ponavljati: »Nobene oblasti bi ne imel, če bi ti ne bilo dano od zgoraj!« (Jn 19,11). Vsakdo torej, tudi duhovnik, mora biti pred Bogom ponižen, krotak in ubogljiv. Pa seveda, če je v isti staji z drugimi ovcami, deli z njimi vse, kar je za deliti. Kot smo dejali, mora držati skupaj s svojimi ljudmi in pripadati svoji staji, ne kaki drugi. Stremeti mora z ljudmi k istemu cilju, ima istega gospodarja kot ostali, z ljudmi si deli pašo... To je takrat mislil sveti oče Frančišek, ker je namreč opozarjal pred nevarnostjo klerikalizma, ko pastir, ki je bil tja postavljen od Gospoda, pozabi, da je pred istim Gospodom tudi sam le ovca. Pravi pastir je Gospod, duhovniki smo to le po službi, ki nam je bila poverjena, »dana od zgoraj«.

Vendar pa tista zgornja trditev tudi ne drži, saj ni kar tako, če kraj izgubi svojega župnika. Lahko res ni konec sveta v dobesednem smislu, zagotovo pa pride do konca nekega sveta. Seveda se to zgodi tudi, če duhovnik kot pastir ni navzoč med ljudmi, da ga ne poznajo oni sami, pa tudi da on njih ne pozna. Sveti Janez Vianej je dejal, da če vzamemo ljudem v kraju duhovnika, bodo začeli častiti živali. Pomembna služba torej, ker je vendarle duhovnik tisti, ki prinaša ljudem nebeško hrano, Božje okrepčilo, saj deli zakramente. Ljudi tudi hrani z Božjim in cerkvenim naukom, kar tudi ne more početi ravno vsak. Lepo je rekel prijatelj enkrat, da duhovnik, ki molči v težkih trenutkih nič ne koristi, temveč: »Rabimo Besedo, z veliko začetnico. Rabimo evangelij in krščanski nauk.« Če se tega ne dobi, potem res začnejo ljudje na neki način »častiti živali«, saj postanejo vsi drugi maliki pomembnejši.

Zelo pomembno je zato imeti tudi duhovnika v svojem kraju, vendar pa nima le duhovnik dolžnosti do Boga in ljudi, temveč imajo tudi ljudje dolžnosti ne le do Boga in ljudi, kot vsi drugi, temveč tudi do duhovnika, saj je treba zanj tudi poskrbeti. Ne smemo pojmovati župnišča kot neki naš servis, kar se danes rado dogaja. Če sem del župnije, potem bom nekaj tudi sam dal v župnijo, duhovno in materialno, kakor bom po svojih močeh poskrbel tudi za svojega duhovnika ali svoje duhovnike. Za župnijo in duhovnike je treba najprej moliti, a treba je tudi s svojimi talenti in tudi sicer kaj pomagati, saj se samo nič ne naredi, pa tudi duhovnik sam ne more. Župnija in duhovnik pa sta tudi sicer odvisna od darov vernikov, vsaj pri nas je tako. Danes se ne rado več tega poudarja, a tudi vzdrževanje župnije in duhovnika sta pomembna vidika. Župnijska cerkev in prostori so naš skupni dom, za duhovnika pa tudi velja, da je delavec vreden svojega plačila. Pri tem je še posebej pomembno, da se poskrbi za to, da ima duhovnik dovolj mašnih namenov v neki župniji. 

Tako smo torej videli, kako mora biti vzajemnost med duhovnikom in verniki, ki oboji služimo enemu in istemu Gospodarju. Vladati mora vzajemnost v skrbi za svojo »stajo«, torej za svojo župnijo. Na koncu pa je pomembno tudi, da nagovarjamo še druge ljudi k temu, da bi stopili na pot za Kristusom, Dobrim pastirjem. Tudi na tem področju lahko duhovnik sam le malo naredi – vsakdo mora doprinesti svoje.