četrtek, 06. avgust 2015

Lažnivo socialdemokratsko zlato tele

Prerazporeditev bogastva pri nas (2)

Že pred desetletji je bila znana mantra v Italiji, da si ne želijo “divjega liberizma”, kar seveda označuje prosti trg, vendar pa je tamkajšnje gospodarstvo, ki je morda pred časom doživelo še manjše izboljšanje, potem popolnoma obstalo, zato naša Milančanka pravi: “Tisto izboljšanje se je končalo že pred kar nekaj časa in ne bi bilo neverjetno, da bi sedanja kriza imela dokončen okvir. Da bi si namreč opomogli, Italija ne bi potrebovala le kake injekcije, ampak velikanske doze “divjega liberizma”, kar pomeni svobodo proizvajanja dobrin, ne da te država izžema. Večina Italijanov pa noče proizvajati dobrin, temveč jih želi le porabljati. Zato zahtevajo od političnih strank manj “divjega liberizma” in več “socialne države” oz. manj svobode v proizvajanju dobrin in več svobode v tem, da jemo dobrine, ki jih proizvajajo drugi”. Mislim, da ni treba preveč poudarjati podobnosti položaja v Sloveniji, le da je Italijanov vendarle nekoliko več in človeka vendarle nekoliko, za drobec, bolj skrbi, kaj se bo v tej smeri zgodilo pri nas. 

Podobnosti se namreč kar še nadaljujejo: “Nočem zapasti skušnjavi, da bi mislila, kako je Italija 'nepoboljšljiva', kot pravijo mnogi, vendar je verjetno, da je tako – število porabnikov dobrin v Italiji, davčnih porabnikov (“tax consumers”, ki delajo v javnem sektorju in se vzdržujejo s socialno pomočjo), je preveliko v nasprotju s proizvajalci dobrin, davčnih plačnikov (“tax payers” iz zasebnega sektorja) ”. Kot rečeno, bi lahko samo zamenjali ime države in bi veljalo isto, težava pa je, če pridemo pogledat kak četrtek na naš novi Center Karitas, kako je število tistih, ki prejemajo socialno pomoč, čedalje večje, a videli bomo tudi dejstvo, da je vse več tujcev. Težava pa je porabniško mišljenje, mentaliteta, ki se izoblikuje in se je izoblikovala: “Jasno je, da, kadar gre to preveliko število porabnikov denarja drugih na volišča, da bodo ti ljudje volili za stranke, ki jim bodo dovolile še naprej porabljati denar drugih. Če pa želijo politiki biti izvoljeni, morajo obljubiti, kako bodo dodobra oželi te “druge”. In tako se zgodi …, da tudi tisti politiki, ki se samookličejo za 'liberalne', govorijo o 'socialno naravnani politiki', 'proizvodnih investicijah' in 'subsidiarnosti', evfemizmih torej, ki pomenijo 'trošenje denarja drugih'”. 

Najbrž tako nisem edini, ki je vse od lokalne ravni kot eno od najpomembnejših stvari iz ust politikov slišal, kako je potrebno čim bolj in čim bolje izkoristiti 'evropska sredstva'. Dobro, toda če naredi človek enostavno matematiko, pa četudi je imel v gimnaziji s tem predmetom nemalo težav, mu hitro postane jasno, da potemtakem lastnih sredstev v bistvu nimamo, če pa jih ni na lokalni ravni, jih verjetno ni niti na državni ravni? “Težava je namreč v tem, kot je dejala Margareth Thatcher, da denar drugih enkrat zmanjka. Povedano na kratko, proizvajalci dobrin na neki točki ne morejo več – ali prestavijo podjetje v Švico ali napravijo samomor pred tablo podjetja Equitalia (državno podjetje za pobiranje davkov). Najbolj sposobni mladi pa se postavijo v vrsto pred konzulatom ZDA. Saj je pred kratkim Francesco Lacapra, mlad in briljaten nekdanji zaposleni pri Olivettiju, ki je skupaj še z drugim nekdanjim uslužbencem istega podjetja (Luciano Dalle Ore) v Silicijevi dolini ustanovil uspešno podjetje Peaxy, ki nudi programe visokega ranga, dejal: “Dragi mladi, če želite dobro Italiji, jo morate zapustiti”. Če bo šlo tako naprej, bodo v Italiji ostali le še državni brezdelneži, starci in tujci”. 

Povabilo nekdanjega italijanskega, sedaj pa ameriškega poslovneža pokaže na vzporednico s povojnim obdobjem, ko so, denimo, pri nas na Primorskem izpraznili cele hribovite predele, recimo Bovško, da bi naselili Koper in Novo Gorico - največje 'glav'ce' pa so seveda šle v Ljubljano. Najboljši so tako šli stran, nekoč živi kraji so začeli propadati. Če želimo Novogoričani nemo pričo, je najbolj zgovoren morda Kanalski Kolovrat. Vsi nekoč v mesta, nova mesta, sedaj pa se praznijo ista mesta, ki so se nekdaj polnila – kaj hočemo, denarja drugih počasi zmanjka, v Novi Gorici ga je zmanjkalo 'že zdavnaj', če si dovolimo tako reči. Kopru gre nekoliko bolje, a kako dolgo? Koliko potem glavno mesto zares proizvede samo in koliko izžema vso ostalo državo, je spet drugo vprašanje, ki se zdi bolj retorične narave. 

Sklep naše gospe, ki nam je dala misliti, je naslednji: “Ker pa proizvajalci dobrin postopoma izginjajo, bo zlato tele (socialdemokratska država, op. A. V.) dobivalo vse manj prispevkov (v italijanščini je tu besedna igra – 'tributo' namreč pomeni tako dajatev ali prispevek kot tudi čast, ki jo izkažemo nekomu, v religioznem smislu božanstvu, op. A. V.), vse dokler jih ne bo več in bodo njegovi oskrbovanci umrli od lakote. Od lakote pa bodo prav zares pomrli, ker v Italiji ne bo več niti zlatega teleta niti proizvodnih struktur niti mladih briljantnih možganov, ki bi lahko na noge postavili nove. Ko pa bo Italijo pretresal kaos, podoben grškemu, bodo sirote zlatega teleta, ki jih bodo mučili želodčni krči zaradi lakote, nadaljevali preklinjati kapitaliste, banke, prostozidarje, Jude, predvsem pa ZDA. Medtem bodo prav v ZDA najboljši Italijani odprli podjetja in trgovine. Kaj pa je v ZDA takega, česar ni v Italiji oz. v vsej Evropi? Tam je še veliko 'divjega liberizma'. Obama, najslabši ameriški predsednik vseh časov, sanja o tem, da bi v ZDA uvozil zlato tele – evropski socialdemokratski model. Ne bo mu uspelo, saj bo celotna Evropa, ki že predolgo boleha za socialdemokracijo, padla v brezno revščine pred očmi ameriškega ljudstva, ki bo tedaj razumelo, da socialdemokratsko zlato tele laže, kakor lažejo vsi maliki”. Najbrž bi potrebovali tudi danes kakega Mojzesa, ki bi vrgel v to zlato tele table postave in ga zmlel v prah. Vsekakor pa tudi v tistem primeru ne uidemo močno škodljivim posledicam služenja maliku, najbrž pa še kaka generacija več kot tedaj ne bo videla 'obljubljene dežele'.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: