petek, 02. oktober 2015

Č kot ČLOVEK

Cerkveni in družbeni antislovar (4)

Tokratni zapis bo bolj verske narave od prejšnjih, saj bom razpravljal o poudarjanju Jezusove človeške narave, torej bomo razpravljali o Jezusu kot človeku, o čemer se je govorilo pred kratkim tudi v našem tedniku, prav k temu pa se bomo vrnili. Ko sem se pripravljal na ta zapis, sem zasledil razmišljanje znanega katoliškega pisca Vittoria Messorija, ki je zadnje čase padel precej v nemilost pri mnogih italijanskih bralcih, a gre vendarle za pronicljivega avtorja, ki pogosto zadene “žebljico na glavico” pri obravnavanju “cerkvenih” tematik, včasih pa se seveda z njegovimi trditvami ne moremo strinjati. Treba pa je reči, da jih vselej dobro argumentira, kar je tudi prav, da se razvije lahko potem kulturna in argumentirana debata, ne pa neki žolčni komentarji. 

Jean Guitton
Messori tako navaja francoskega misleca Jeana Guittona, ki je bil tesen oseben prijatelj blaženega papeža Pavla VI. Razmišljajmo ob njegovih besedah: “Vsakokrat, ko so pretirano in neuravnovešeno poudarjali človeško razsežnost Jezusa, so otežili verovanje preprostih ljudi”. Pretirano poudarjanje Jezusove človeške narave je močno zmotilo tudi samega Guittona, ko je gledal neki film. Za francoskega misleca namreč kristjane njihov instinkt ali verski čut, kot mu rečemo (po latinsko sensus fidei), žene najprej k temu, da razumejo, da je Jezus Bog, šele potem pa lahko razumejo, da je ta Bog postal človek. Torej, če ponovimo – Jezus najprej Bog in potem človek. 

Kot pravi Messori, je namreč napad na našo vero praktično vedno šel po istem kopitu, od Celza in Renana, pa vse do naših dni, da so Jezusa predvsem predstavljali ljudem kot človeka, četudi izjemnega človeka, ki je bil kasneje pobožanstven s strani ljudi – bodisi zato, ker so se zmotili, ali tudi zato, ker so želeli preslepiti druge. Še vedno nam tako mnogi očitajo, da je naša vera izmišljotina apostolov in prvih učencev, ker Jezus sam naj ne bi bil tak. To še podkrepijo s citati iz evangelija, kjer seveda skrbno pazijo, katere citate predložijo in katere zavržejo, ker ne spadajo v njihovo shemo. Po Guittonu je zato napačna pastorala naših dni, ki zlasti poudarja Jezusa kot “prijatelja”, “brata”, “tovariša”, četudi ne zanika njegove Božje narave, vendar le-te ne stavi na prvo mesto. Verovanje je tako težje, četudi so nameni dobri, ker se tako ne spoštuje tista naravna ali “instinktivna” dinamika verovanja. Pa ne, da bi zavračali dejstvo, da je ta Bog resnično postal človek, ne le dozdevno, kot so to trdili krivoverci “doketisti”, a brez tistega “Božjega” poudarka zadeva postane precej težja za našo pamet. Če namreč začnemo pri Jezusu in njegovih Božjih lastnostih, pa le-te sprejmemo, potem ni težko sprejeti niti prevzetja z njegove strani naše človeške narave, kar duhovniki vselej obeležujemo pri sveti maši, ko vinu primešamo nekaj malega vode: “Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave”. Ni težko sprejeti potem, da je Jezus lahko delal čudovita znamenja in čudeže, da je potrjeval seveda svojo Božjo, ne pa človeško naravo. 

Toliko se poudarja Jezus kot ubog, poražen, služabnik, križan, celo kot begunec, kot je bilo moč slišati pogosto. V redu, to je zgodovinska oseba Jezusa iz Palestine, govorimo torej o njegovem okrog tri leta trajajočem javnem življenju, kjer mislimo zraven še tista tri desetletja skritega življenja, a to je Jezus pred vstajenjem in vnebohodom. Kot pravi Messori: “To je Jezus od včeraj. Toda Jezus od danes, tisti, ki ga vera izpoveduje navzočega v evharistiji, ki ga moli in časti, tisti, ki ga mora Cerkev oznanjati in zanj pričevati – ali ne gre za proslavljenega Kristusa, tistega, ki se je za večno, v vsej svoji mogočnosti, povzpel na Očetovo desnico? Seveda tri desetletja na zemlji niso bila nobena iluzija, nepomembno obdobje. Pa vendar se sprašujem, ali nam je dovoljeno pozabiti na slavo Sina, druge osebe Svete Trojice, pred Betlehemom, po njem, Nazaretu in Jeruzalemu”? Sam opažam, kako otroci veliko lažje razumejo, da nekomu, ki je tako mogočen, ki je celo vsemogočen, ni težko postati tisti mali okrogli košček nekvašenega kruha. Ni torej težko, da je sveta hostija Jezus sam, da je resnično navzoč, da prebiva med nami. Če je tako, potem drži Pavlova trditev, da se “v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno”, ker te res sili kaj na kolena pri svetem bogoslužju in izven njega, ko tega Jezusa počastimo s poklekom. Sicer pa se zbiramo kot skupnost “mi se imamo radi” in je zadeva bolj socialne in sociološke narave. 

Kako tudi sprejemati ves Kristusov nauk iz evangelija, če je pomembna zlasti njegova človeškost ali celo človečnost? Nujno nekaj vzamemo in drugo zavržemo. Da ne govorimo o sprejemanju v veri Cerkve in še kaj. Obstaja velika nevarnost, da se ustavimo le pri Jezusu kot človeku, če tako gledamo na stvari. Avtor “Zgodb iz Narnije” Clive Staples Lewis, ki ni bil katoličan, da ne bo pomote, bil pa je tesen prijatelj katoličana Tolkiena, pravi, da si s takim Jezusom, ki bi bil zgolj človek, nimamo kaj dosti pomagati. “Človek, ki je bil zgolj človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, ne bi bil velik moralni učitelj”. Bil bi nor ali “peklenski hudič”, za psihiatrično kliniko ali neskončno hudoben, glede na nemogoče zahteve njegovega nauka. Po Lewisu mora vsak od nas sam izbrati in se odločiti, ali je Jezus Kristus bil in še vedno je Božji Sin ali pa je norec ali hudobnež. Na izbiro nam je dal samo to, ali je ali ni Božji Sin, in nič drugega. Po Pascalu, velikem francoskem znanstveniku in mislecu, hkrati tudi spreobrnjencu v katolištvo, nam v primeru, da Jezusa ne priznamo za Gospoda, za Božjega Sina in Odrešenika, preostane le še nič. Ostaneta torej obup in nihilizem. Kdo ve, morda pa je ta napačna pastorala, ki smo jo omenili, tudi pripomogla k temu, da je okrog nas toliko obupa, nihilizma, naveličanosti, apatičnosti in še česa.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: