Adventni čas začenjamo, priznajmo si, kar zaspano, brez pravega žara. Zato je kot na mestu tisto starodavno vabilo, da bi se pa v tem času zbudili iz spanja. Potrebno je poživiti najprej osebno skrb, kakor tudi skrb družine, da bi ta čas dobro izkoristili in obhajali. Na ta način lahko prebudimo tudi vsaj delček širše skupnosti. Najbrž je to edini način, da se zoperstavimo tistim strupom, ki v adventnem času še bolj prežijo na nas, skrivajo pa se v takšni in drugačni preobleki. Vsekakor za to obleko drži da je “mikavna za oči in vredna poželenja” (1 Mz 3,6), a ravno to je za človeka izredno nevarno tudi zato, ker ga to brez težav lahko zapelje proč od bistva božičnega praznika, na katerega se v adventu kristjani pripravljamo.
Prvi del adventa nam zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev ter katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč.
Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa, srednjeveški kanonik v Chartresu, pravi: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).
V evangeljskem odlomku smo slišali vabilo, da bi se vzravnali, dvignili pogled. Dvigniti je treba pogled od zemeljskih stvarnosti ter ga usmeriti bolj k nebeškim. Ne pomeni, da bi človek zavrgel materialne dobrine, svoje telo, čute in čustva, temveč da ne bi svojega življenja utemeljeval na tem, ker je vse skupaj končno in minljivo. Vera v Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa je tista, ki nam daje drugačen pogled, večnostni pogled, ki gre preko teh končnih stvarnosti. Kaj pomaga vse skupaj, če bo pa minilo - edino en način je, da bi se naše življenje in naše medsebojne vezi ne uničile, temveč le spremenile, to pa je vera v Jezusa Kristusa. Seveda pa je vera brez del mrtva, zato je treba to vero gojiti, jo hraniti z malo večjim naporom in skrbjo za svojo duhovno razsežnost. Potrebnega je veliko zlasti intelektualnega in duhovnega napora. O veri se je treba dobro poučiti. Ob tem je seveda vseskozi hrana molitve: "Čujte torej ves čas in molite...". Najpomembnejša in najmočnejša molitev je sveta maša. Najpomembnejši zakrament ozdravljenja sta sveta pokora in evharistija skupaj - brez prve ni druge, vsaj ne v polnosti. Izrednega pomena je skupna družinska molitev ob večerih. Kot smo ugotovili z našimi starši, se da lepo to skupno molitev izpeljati v okviru večerje, da torej skupaj pojemo, se pogovorimo in potem zmolimo. Potrudimo se in prenesimo potem ta advent v vsakdanje življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar