J kot JEZA

Cerkveni in družbeni antislovar (11)

V tokratni rubriki se bomo dotaknili jeze, čeprav bi se lahko česa drugega ali tudi koga drugega, kot recimo tudi velikega moža, ki je nosil jezo kot priimek, govorim seveda o Francu Jezi. 

Bogoslužno leto gre k svojemu koncu, november je mesec spomina na rajne, zato je na mestu tudi starodavni spev Dan jeze, Dies irae, če povemo bolj znano ime, ki je latinsko. Tista jeza je seveda drugačne narave, ker je to tisto ogorčenje, ki mora biti, je torej “dobra jeza”, ki obsoja slabo ravnanje, izraz pravičnosti. Božja jeza, ki je torej tu mišljena, je izraz najvišje pravičnosti. Tisto, kar opažamo okrog nas, pa je tista slaba jeza, ki tudi spada med sedmerico glavnih grehov. 

Zanimivo delo, ki obravnava te glavne grehe, je knjiga 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za

roge, ki je izšla pri založbi Emanuel že leta 2011, lani pa so jo ponatisnili. Veliko, res veliko je te jeze naokrog, te agresivnosti in destrukcije, precej manj mirnosti, preudarnosti, potrpljenja. Res je tudi, da danes velikokrat ne gre le za “kratko blaznost”, kot so jezo označevali v antiki, temveč se zadeva kopiči in kopiči, enkrat pa eksplodira. Morda je, ko že govorimo o jezi, danes veliko več prav tega kopičenja, potuhnjene jeze, kot je že tako ali tako veliko in preveč te potuhnjenosti. Soočenja nas je v tem potuhnjenem svetu strah, žrtve tega pa smo po malem postali že vsi. Tako ni nič čudnega, da se potem jeza in agresivnost kažeta drugod, da udarita iz ozadja, kot se, recimo, dogaja na cesti.

Mnogi se poslužujejo določenih športnih in fizičnih aktivnosti, da bi svojo jezo sprostili, a navadno večjega uspeha ni, ker še zdaleč ne gre le za fizično ali čustveno zadevo – žal mi je, a jeza je več kot čustvo. Premalo smo že nasploh pozorni na duhovno razsežnost človeškega bitja, zato pa mislimo oz. si domišljamo, kako bomo vse rešili, če bomo bolj poskrbeli zase v psiho-fizičnem smislu, kot rečemo, nič pa ne naredimo na duhovni ravni. Tako torej ostajamo, poleg vsega drugega, tudi jezni. 

Že res, da je jeza nekaj naravnega, ni pa nekaj spontanega, saj se sproži takrat, ko smo napadeni, ko ni zadoščeno pravici, ko le-ta ni spoštovana, ko smo užaljeni. Aristotel in Avguštin sta govorila o jezi kot maščevalnosti oz. kot o tisti, ki išče povračilo. Živimo v svetu in družbi, kjer je velika, če ne celo prevelika občutljivost za pravičnost oz. za pravico. Vsakdo se ima za upravičenega za nekaj, zato pa smo potem jezni, če se ne zgodi po naših pričakovanjih. Že pri črki H smo govorili o tem občutku upravičenosti, ko bi morali raje imeti občutek oz. odprtost za dar. Vse je danes postalo tako samoumevno, do vsega smo upravičeni, imamo pravico. Tako smo potem jezni na delovnem mestu, ker smo upravičeni do večje svobode pred šefom in kolegi. Doma sem upravičen do miru, ko pridem iz službe, do tega, da otroci ubogajo, da je obrok na mizi, če govorimo za moške. Žena je upravičena do tega, da pride njen mož takoj domov, da jo kdaj vendarle pogleda, da ji kdaj tudi pove, da jo ima rad, da je kaj pozoren do nje… V enem od naših zapisov smo govorili tudi o upravičenosti do otroka danes. Gorje, v glavnem, če so nam pravice kratene oz. če nam je kratena le ena od njih. 

Načeloma ne bi imeli nič proti jezi, če ni zadoščeno pravičnosti ali pravici, vendar pa je treba tudi vedeti, o kakšni in kateri pravičnosti in pravici ter pravicah govorimo. So različne ravni – nadnaravna, naravna, potem pa tudi subjektivna pravičnost ali pravica ter pravice, ki spet lahko veljajo za neko skupino ali posameznika. Guareschijev don Camillo je znal lepo, seveda v luči vere, razlikovati med različnimi ravnmi pravičnosti: “Pred Bogom nimamo nobene pravice, temveč samo dolžnosti. Bog ima do nas pravico, mi do njega samo dolžnosti”. Tako se potem velikokrat jezimo, ker mislimo, da smo bili do česa upravičeni, pa nam je to bilo krateno, nismo pa pogledali, ali smo do konca naredili v danih okoliščinah svojo dolžnost ali svoje dolžnosti. Jezus se je jezil na farizeje in pismouke, nebeški Oče se je jezil na ljudi, a Bog je Bog, svoje je naredil, pričakovati pa je bilo, da svoje naredijo še ljudje, da torej izpolnijo dolžnost. Kako težko jo je narediti, napraviti svoje delo, služiti. Potem se pa jezimo. 

Pa da ne bomo omenjali le krščanskih zadev, lahko citiram hindujskega misleca Tagoreja, ki velja za utemeljitelja sodobnega hinduizma: “Spal sem in sanjal, da je življenje veselje. Zbudil sem se in videl, da je življenje dolžnost. Delal sem in spoznal, da je dolžnost veselje”. Veliko je torej te neupravičene jeze in agresivnosti vse naokrog, premalo poglabljanja v življenje in življenja, premalo dela – na sebi, kakor tudi za to, da naredimo, kar smo dolžni. Premalo občutka za dar, posledično pa tudi odprtosti. Verjamem, da, če bi bilo več tega, bi bilo okrog nas precej manj pričakovanj za vsako ceno, tekmovalnosti, jeze, agresivnosti, nasilja.

Objavljeno v tedniku Novi glas.