Cerkveni in družbeni antislovar (12b)
Nadaljujemo s klerikalizmom, smrtno boleznijo ali “rak rano” Cerkve po zadnjič omenjenem blogerju, pa ne samo, saj dodajam tudi kako svojo misel. Kaj je pomenilo to, da so bili navadni verniki, laiki, torej neposvečeni verniki praktično izključeni? Vse bolj so se “posvétili”, torej so postali posvetni oz. se vse bolj sekularizirali, če uporabimo tujko. Tu je bila zadeva močno podobna protestantskemu svetu - tam so seveda želeli vernike karseda vključiti, s tem pa so sekularizirali Cerkev, saj so se tudi duhovniki spustili na raven laikov in v bistvu sploh ne govorimo več o službenem duhovništvu, temveč le o vernikih, ki imajo znotraj cerkvene skupnosti posebne naloge in službe.
Dokler jim je uspelo, so katoliški duhovniki vzdrževali določeno izročilo (tradicijo, s tujko - tradere = izročiti), pogosto je šlo za vse bolj formalno ohranjanje tega izročila, zato pa se je le-to na koncu moralo podvreči uporabniški, funkcionalistični logiki, plodu racionalizma, ki je vse bolj obvladal katoliški svet. Izročilo je bilo potrebno zato spremeniti, ga reformirati, se prilagoditi svetu. S tem Cerkev ni bila več in ni več živa resničnost in uresničevanje Božje skrivnosti, kjer se dejavno in stvarno živi življenje v Duhu, ta pa vodi življenjski stil Cerkve, kakor tudi njene odločitve in izbire. Morda se jo še vedno kot tako pojmuje, se tako govori in uči, v resnici pa je prav lepa pravljica za lahko noč. Bog je le še neka oddaljena ideja, morda še to ne več, ne pa stvarna resničnost.
Svet Cerkve danes je svet duhovnikov, ki s(m)o vase zaprti in, če rečemo s papežem, avtoreferentni. V bistvu gre za Cerkev znotraj Cerkve, kar pa se v resničnosti odraža pogosto kot ubijanje Cerkve kot “skrivnost Duha”, kakor so jo pojmovali v antični dobi cerkvenih očetov in v visokem srednjem veku, upoštevajoč vse meje, ki so jih ta obdobja imela. Bloger Pietro pravi, da se tudi pravoslavni (kar je tudi sam) ozirajo na katoliške in protestantske brate pri določenih cerkvenih strukturah, saj občudujejo njihove organizacijske in razumske sposobnosti.
Razumeti moramo, da že nekaj stoletij stvari niso prave. Že dolgo traja ta klerikalizem, kjer določeni posvečeni vsiljujejo svoje osebne ideje in prepričanje drugim, misleč, da ne obstaja nobena drugačna možnost. Po tem prepričanju seveda po eni strani drug duhovnik, ki je na tej klerikalni lestvici nižje postavljen, nima v nobenem primeru prav, kakor bi se tudi moral obnašati tako, kot oni mislijo, da bi se moral. Tudi misliti in govoriti bi moral prav tako, delati vse po tistem vzorcu, gledati na vse tako kot oni. Laiki so seveda vredni še manj, saj so samo vir zaslužka, zastonjskih uslug in novih duhovniških moči. Tako ni bistvene razlike med, če tako rečemo, “tridentinskim” in sodobnim klerikalizmom, ki sta pravzaprav v tesnem sorodu. Prej namreč ni bilo tako pomembno izročilo Cerkve, kolikor bolj vse tisto, kar daje moč svoji lastni “stranki”, zavračali pa so vse tisto, kar je tisto “njihovo stvar” zasenčevalo, pa četudi bi prihajalo z vrha. V vsakem primeru imamo popolnoma uporabniško, utilitaristično, koristoljubno idejo upravljanja Cerkve, nemalokrat je mišljena seveda lastna korist. Če pa je še do včeraj obstajalo vsaj neko izročilo, so se tega izročila brez težav znebili takoj, ko se je izkazalo, da je tako bolj koristno, kar je znamenje, da izročilo kot razodevanje nadzemeljskih danosti, ki pa se izražajo v življenju Cerkve, še zlasti v njenem bogoslužju, sploh ni bilo pomembno, temveč so bile pomembne zgolj človeške kalkulacije.
To je tako “rak rana” Cerkve, ki bi se je morali zavedati na eni in na drugi strani. Nima smisla se pritoževati nad tem, kako je svet sekulariziran, kako je Cerkvi obrnil hrbet, kako ga je potrebno, zlasti na Zahodu, spet evangelizirati. To je sicer že morda vse res, a kako lahko prenovi Cerkev cerkveni ambient, ki tudi takrat, ko govori o duhovnosti, v resnici sledi temu sekulariziranemu svetu, nad katerim se pritožuje, prava duhovnost pa mu je deveta briga? V pravi duhovnosti bogoslužje ni nekje tam daleč zadaj, kot zadnja in najbolj nepomembna stvar, na prvem mestu pa je vedno neka “pastorala” in je vse “pastoralno”, kar pomeni hkrati vse in nič. Na katerem mestu je v resnici tu Gospod?
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar