Potem ko so od Janeza Krstnika ljudje slišali povabilo k spreobrnjenju, povabilo k temu, naj pripravijo odrešenju in Odrešeniku pot, so ga vprašali, kaj naj storijo - vsaka skupina posebej. Ker torej kar trikrat slišimo eno in isto, ne moremo kar tako mimo tega vprašanja in razmišljanja o njem in ob njem.
Priznajmo si, da tudi sami velikokrat sprašujemo, kaj naj storimo. Niso to samo posebne življenjske
okoliščine, temveč se to kar vsak dan sprašujemo, in to večkrat. To so tista standardna vprašanja: "Kaj pa sedaj?", "Kako naprej?"... Odgovori Janeza Krstnika so enostavni in konkretni, saj opozori sogovornike, da naj naredijo, kar so njihove stanovske dolžnosti - nič več in nič manj. Kot tista študentka, ki je rekla profesorju na izpitu, potem ko se je provokativno oblekla, da bi naredila karkoli, da bi naredila izpit. Tisti profesor ji je rekel: "Karkoli? Bi se torej za izpit učila?" Nobeno izumljanje tople vode ali odkrivanje Amerike, temveč to, da naredimo svojo dolžnost, smo pošteni in pravični. To je naročilo Kristusovega glasnika, največjega med preroki, to je naročilo tudi nam.
Kot se namreč rado zgodi, tiste najbolj očitne in enostavne rešitve ne vidimo, ne le, da se je ne poslužimo - kot tisto, da je treba skriti Črnogorcu denar pod lopato, da ga ne zapravi. Mi enostavno ne vidimo, prevečkrat ne vidimo, kaj moramo storiti, pa če je še tako banalno, enostavno in še kaj. Zato potrebujemo nekoga, ki nam pove prav te očitne, banalne in enostavne reči, ki jih moramo storiti. Tudi zato, ker sicer vemo, da bi jih bilo treba storiti, pa se nam zdijo preveč enostavne, da bi jih naredili, saj je lepše, če je zadeva bolj komplicirana, kompleksna, umetelna...
Pa še nekaj - vidimo že, da bi bilo nekaj treba, a čakamo druge, ali pa se nanje zgovarjamo, zvračamo krivdo. Zase sicer iščemo pravice, ne bi pa naredili dolžnosti, pošteni, pravični, širokosrčni pa bi morali biti drugi, in sicer zlasti do nas, do mene samega. Nihče se ne sme dotikati mojih pravic, to ja, a hkrati tudi nihče ne sme terjati mojih dolžnosti. Nasprotno, drugi imajo dolžnosti do mene. Janez pravi poslušalcem, da morajo oni konkretno storiti to in to, vsak od njih. Vsaka družba in institucija ima svoj človeški faktor in bo moralna toliko, kolikor bo v njej moralnih ljudi. To velja tudi za človeški del Cerkve. Vendar moram najprej jaz, sam pri sebi kaj narediti, da bom bolj moralen, potem bom lahko kaj zahteval od sebe.
Danes je nedelja radosti, kar pomeni njeno latinsko ime, "Gaudete". Začenjamo tudi jubilejno leto usmiljenja. Sprašujemo se, kaj naj storimo, da bomo veseli, srečni, da bomo deležni usmiljenja. Spet se sprapujemo, kot bi ne vedeli, kaj je treba. Odgovor je zelo enostaven - potrebna so dela ljubezni oz. usmiljenja. In ne, niso drugi, ki jih morajo delati meni, temveč najprej jaz drugim. "Kdo od teh je bil bližnji tistemu človeku?" Seveda pa ne gre le za dela naših rok, temveč širše. Krščanstvo ni neka filozofija, skupek lepih misli, ideja, temveč je odnos z osebo. Imeti je treba odnos z Bogom in z bližnjim. Tako pravi največja zapoved.
Pri rožnem vencu, ko in če ga molimo, pri častitljivem delu, ki ga molimo ob nedeljah in sredah, pri treh uvodnih zdravasmarijah molimo k Jezusu, da bi vodil naše misli, besede in dejanja. Z nekom imam torej odnos, če nanj in o njem mislim, če z njim in onjem govorim (seveda dobro, ne slabo!) in če mu dobro delam. To so naše dolžnosti, če želimo z nekom imeti odnos, če imamo nekoga radi. Danes je, ko govorimo o Bogu, Jezusu Kristusu, krščanstvu, dobrodelnosti, dobrih odnosih veliko preveč teoretiziranja, veliko preveč idej, kaj naj bi vse skupaj bilo, posledično seveda morje pričakovanj, kaj bodo drugi naredili, premalo pa osebnih konkretnih dejanj. Sv. Peter Krizolog zato pravi: »O človek, bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih.« Jezus sam pravi: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Kako pridemo, konkretno po omenjenem cerkvenem očetu, do tega usmiljenja? »Molitev, post in usmiljenje naj bodo za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. Usmiljenje je tu nekaj zelo konkretnega, praktičnega, oprijemljivega. Mi bi o usmiljenju in odpuščanju zlasti veliko govorili in razpravljali, ne bi pa konkretno usmiljeni bili. Kristjani zato nimamo predloženih “besed usmiljenja”, temveč imamo “dela usmiljenja”, tako telesna kot duhovna.
V tem adventu se zato potrudimo, da bomo glede Boga in bližnjega, začenši s tistimi, ki so vsak dan ob nas, dobro mislili, dobro govorili in dobro delali. Potrudimo se in ne bo nam žal. z majhnimi koraki v tej smeri pripravljamo pot in delamo prostor, da lahko nekdo pride k nam. Veliko je v tej smeri odvisno konkretno od mene samega, ne od sosedovega Franca, sitnega šefa, moža ali tečnega župnika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar