Cerkveni in družbeni antislovar (13)
Ko smo zadnji dve nadaljevanji obravnavali klerikalizem, se mi je že nekako izrisovala v glavi tudi tema za črko – L, in sicer je to “ljudstvo”, beseda, ki je tako draga tisti vrsti filozofije, ki ji rečemo “ideologija”. Danes se še vedno na veliko uporablja ta beseda, čeprav so se časi tako zelo spremenili, da mnogi najbrž niti ne vejo več, o čem govorimo, kaj mislimo, ko uporabimo to besedo. Živimo pač v porabniški družbi, kjer bi se kvečjemu kdo užalil, če bi ga označili kot “ljudskega”. Ko za koga danes rečemo, da je “ljudski” človek, ima označba že takoj neko manjvredno noto, ni nekaj privlačnega za današnjega “zahtevnega potrošnika”, ki je tudi tisti, ki ob nedeljah sedi v klopeh ali na stolih po naših cerkvah, v večji ali manjši meri pa velja to tudi za nas duhovnike – tu moramo biti povsem iskreni. Besedo “zahtevni potrošnik” ali “porabnik” sem zasledil v zanimivi knjigi Prenovitev, ki je izšla pri založbi Emanuel pred kakega pol leta, napisala pa sta jo ameriški župnik in njegov asistent.
Vrnimo se k “ljudstvu”. To besedo zadnjih petdeset let veliko uporabljamo tudi v Cerkvi, je
pravzaprav del besedne zveze, ki se uporablja izključno, ko se govori o Cerkvi. Ta besedna zveza je “Božje ljudstvo”. Ni problematičen izraz sam, kot bomo videli, temveč je težavno zlasti tisto, kar je pred tem, namreč pogled na samo Cerkev in vero, ki ga kot svojega jemlje tudi del Cerkve. Gre za gledanje, ki je zlasti sociološko. Cerkev in vera se presojata tako kot neki družbeni pojav, marsikdaj to postane celo edini pravi ključ za presojo. Gleda se na Cerkev po nekem demokratičnem modelu, kar pa je nujno krčenje in nepravi pogled nanjo, saj je tako izpostavljen le en vidik, pa še tisti je močno popačen in stlačen v neki kalup, ki ga ima sodobna družba, da vanj tlači vse pojave, vse, kar se pač dogaja. Najbrž vsi poznamo določene skupine znotraj Cerkve, ki želijo uveljaviti svoje zahteve pod slogani: “Mi smo ljudstvo, mi smo Cerkev” (Kirche von unten, Wir sind Kirche …), ki je zlasti razširjena po nemških deželah, a ne samo tam.
Zdi se, da se nekateri od nas pojmujejo kot tisti, ki bi zavračali zadnji vesoljni cerkveni zbor, a temu seveda ni tako. Prav mogoče pa je, da nanj gledamo drugače od koga drugega, pa v njem ne vidimo preloma s preteklostjo, temveč kontinuiteto, kakor to konec koncev pojmuje tudi zaslužni papež Benedikt XVI. Vsekakor se zdi zelo problematično gledanje na Cerkev, ki bi bilo predvsem sociološko, kar pomeni, da bi se presojala zlasti skozi “očala” neke dobe, ki je v tem primeru doba 60. in 70. let 20. stoletja.
Pri Cerkvi gre vendar za neko mnogo večjo stvarnost, za, kot pravi apostol Pavel, “skrivnost”, kot tako pa jo pojmuje tudi zadnji koncil, če smo že pri tem. Ko torej isti koncil govori o Cerkvi zlasti skozi podobo “Božjega ljudstva”, je ta podoba vselej v okviru Cerkve kot “skrivnosti”, “mysteriona”, kar je grški izraz, ki se uporablja tudi za zakramente, zadnji koncil pa je samo Cerkev označil prav tako. Gre torej za zakramentalno skupnost Kristusovega mističnega oz. skrivnostnega telesa. To telo sestavlja neko ljudstvo, v tem se strinjamo, ki je sestavljena (Cerkev), po apostolu Pavlu, iz glave in udov, ki so hierarhično razporejeni. Cerkev zato ne more postati neka demokracija, katere oblast in moč bi izhajali iz ljudstva, pa naj bo to “verno ljudstvo”, torej tisti, ki niso posvečeni, zato pa so “laiki”, ali “posvečeno ljudstvo”, torej od posvečenih samih, ki so “kleriki”. V obeh primerih bi bilo narobe, saj bi v prvem primeru šlo za “laicizem”, v drugem pa za “klerikalizem”, ki smo ga pravkar obravnavali.
Cerkev je drugačna resničnost, ki izhaja iz Boga in je osnovana na Jezusu Kristusu. Je tista, ki posreduje Božje življenje, odrešenje in resnico, odvisna pa je od Božjega vladarstva ali kraljestva, ki je kraljestvo resnice, življenja, svetosti, milosti, pravičnosti, miru in ljubezni. Vidimo, da gre za neke stvarnosti, ki so presežne, kot je tudi Cerkev sama presežna, saj jo poleg vidnega dela sestavlja še nevidni del. Tudi tu gre za “ljudstvo”, in sicer za nevidno ljudstvo “očiščujoče” se in “zmagoslavne” Cerkve, torej za “duše v vicah” in za “nebeščane”. Treba je torej paziti, da ne bi Cerkve obravnavali le po “zemeljsko”, saj gre obenem za zemeljsko in presežno stvarnost. Po eni strani tako Cerkve ne sestavljamo le škofje in duhovniki, kakor vojske ne sestavljajo le oficirji, po drugi strani pa tudi ne samo “verno ljudstvo”, ki se zbere, da ne bi bili le “mi, tukaj zbrani”. To je nevarnost, ki je še kako prisotna tudi tedaj, ko bi morala biti najbolj očitna celotna skrivnost Cerkve, to je pri liturgiji, zlasti pri evharistični daritvi, torej pri sveti maši.
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar