Praznik Jezusovega krsta, ki ga danes obhajamo, je postavljen kmalu po Gospodovem Razglašenju zato, ker so današnji praznik vselej imeli kot še eno drugo razglašenje, saj je Jezus razglašen kot Božji Sin, kot "ljubljeni" od Očeta, nad njim pa se še prikaže Sveti Duh, tako da se tudi Bog sam razodene kot Sveta Trojica. Imamo Očeta, ki ljubi, Sina, ki je ljubljen, in imamo tisto vez ljubezni med njima, ki je Sveti Duh. Praznujemo hkrati tudi vsak svoj krst, veselimo se dne, ko je nebeški Oče postal tudi naš ljubeznivi Oče in dne, ko smo postali bratje in sestre po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, kakor tudi dne, ko je nad nas prišla moč Svetega Duha za boj proti zlu.
Kakor namreč molimo pri veroizpovedi, smo prejeli "krst v odpuščanje grehov". Tam smo bili s Kristusom potopljeni v Božje življenje, torej v tisto neprestano prešinjanje ljubezni, ki se nikdar ne izčrpa in ki resnično "ne misli svpojega", kot pravi sv. Pavel. Pri krstu se nad vsakim od nas pravzaprav "odprejo nebesa". Po cerkvenem očetu Origenu "odprta nebesa" pomeni prihod odpuščanja grehov. Vzhodni kristjani zato zakramentu odpuščanja grehov, ki mu splošno pravimo kar sveta spoved, pravijo "drugi krst". Vsak od nas namreč ohrani ranjenost, po kateri greši, dela zlo, četudi bi ga načeloma ne hoteli delati. Potrebujemo torej drugi krst, da bi bili spet v Bogu in v polnosti v skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je Cerkev, slednja je vselej skupnost spreobrnjenih grešnikov, sami pa vemo, kako je to spreobrnjenje kristjanovo neprestano prizadevanje. Zakaj se drugega krsta ne bolj poslužujemo, je dobro vprašanje, gotovo pa ne razumemo dovolj dobro, kaj izgubimo, če se svete spovedi ne dovolj pogosto poslužujemo.
S svojimi grehi se izločimo iz Božje družine, kar je Cerkev, iz skrivnostnega Kristusovega telesa, hkrati pa se slepimo, da je že tako v redu. Cerkev seveda ni samo zemeljska stvarnost, pa še tam navadno pojmujemo, da so Cerkev le škofje in duhovniki, temveč zraven spadajo še vsi tisti, ki so v nebesih, z angeli vred, pa tudi duše v vicah, torej tisti, ki se očiščujejo, a so na poti v nebesa. Iz tega občestva (samo to je občestvo, ne pa vsaka zemeljska skupnost!) se mi z velikimi ali smrtnimi grehi izključujemo. To je takrat, ko grešimo proti kateri od Božjih ali cerkvenih zapovedi, ko ne živimo primerno svojemu stanu in ne izpolnjujemo pripadajočih dolžnosti, ko se vdajamo kateremu od sedmerih glavnih grehov... Težava ni v tem, da se izločimo iz "občestva svetih", temveč, da tja nazaj nočemo vstopiti, da tam zunaj vztrajamo. Kot da bi živeli pred pragom domačega stanovanja ali hiše, pa nam bi to bilo v redu. Seveda to ni in ne more biti v redu, a zdi se, da je tako. Če ima kdo rad svoje starše, kako je lahko več kot toliko časa ločen od njih? Če ima kdo rad svojega sozakonca, moža ali ženo, svoje otroke, ali ne velja podobno? Če imamo radi svojega nebeškega Očeta, našega Odrešenika Jezusa Kristusa, Marijo, svoje umrle prednike, kako to, da si želimo biti ločeni od njih?
Očitno iščemo odrešenja drugod in nas duhovna stvarnost pač ne zanima. Tudi tisti Judje so iskali odrešenika na napačnem naslovu, ko so mislili, da je to Janez Krstnik. Mi danes iščemo odrešenje v zemeljskih stvarnostih. Sebe bomo izpolnili, če bomo imeli svojo službico, dovolj denarnih in drugih materialnih sredstev. Mislimo, da se bomo odpočili tako, da bomo šli na dopust, zimski ali poletni, smučat, v toplice ali na morje. Mislimo, da bo lepo le, če gremo pohajat s prijatelji ali naredimo nedeljsko družinsko kosilo. Da ne bo pomote, za zraven je vse to še kako na mestu, ne prinaša pa ne rasti, še manj odrešitve, resničnega miru ali sreče. Vse to dobimo samo pri enem, to pa je naš odrešenik Jezus Kristus. Domišljamo si tudi, kako si bomo bremena odvzeli sami ali nam jih bodo drugi ljudje, a je tudi tu pravi naslovnik le Jezus Kristus. Njemu se moramo dati očistiti, ko pri spovedi razgrnemo svoje življenje pred njim takšno, kakršno je. Tako spet stopimo v pravo občestvo svetih, v Božjo družino in imamo pravico tudi Gospoda Jezusa prejeti pod podobo kruha. Na ta način je evharistija luč našega življenja, hrana močnih in nebeško zdravilo. Če pa bomo mislili, kako nimamo nobenega greha, da smo že v redu takšni, kakršni smo, pa nam evharistija ne bo nič koristila. Pred Bogom je treba razgrniti svoje življenje v dobrem in slabem, priznati, kjer ni bilo kot bi moralo. In sicer zato, da nam Bog odpusti in nas očisti. Da nas sprejme spet v svoj topel dom in nam milostno nakloni vse tisto, kar tako potrebujemo za svoje življenje, to pa so zlasti notranji, duhovni darovi. Kot dajejo starši otrokom dobre reči in jim želijo dobro, še bolj želi dobro nam nebeški Oče. "Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo" (Lk 11,13).
Ni komentarjev:
Objavite komentar