Usmiljeni kakor oče… Brown

Leto usmiljenja in literatura

Za klasike katoliške literature se vedno najde kaj časa, saj si ga tudi zaslužijo. Lepo se je tako družiti z Guareschijevim Don Camillom, lepo tudi s Chestertonovim očetom Brownom, če povemo le dva junaka. Lahko bi omenili še Tolkiena, Bernanosa, Mauriaca in še koga, ki so tudi vredni naše pozornosti. Očeta Browna sam berem v italijanščini, ker imam kompletno zbirko v tem jeziku, kakor imam tudi vso zbirko Don Camilla v italijanščini. Lepi prevodi nastajajo sedaj na novo v slovenščini pri Mohorjevi družbi, a niso še gotovi. Chesterton je res dečko in pol, zagotavljam! Čeprav je umrl že daljnega leta 1936, je njegovo pisanje neverjetno aktualno še danes. Njegov glavni literarni junak je detektivski duhovnik oče Brown. 

Ko govorimo o usmiljenju, je najboljša zgodba Skrivnost očeta Browna, ker v njej izvemo, kako mu

je uspelo razvozlati toliko čudnih zločinov. Oče Brown tako pove svojo skrivnost: “Skrivnost je … Glejte, dejstvo je, da sem tiste ljudi ubil jaz … Prav jaz sem jih ubil … Zato je jasno, da vem, kako se je zgodilo”. Grandison Chace je seveda začuden še enkrat vprašal duhovnika, katera je njegova skrivnost uspeha, saj seveda ni mogel verjeti, nato mu je duhovnik odvrnil: “Zelo skrbno sem načrtoval tiste zločine … Natančno sem premislil, kako je mogoče napraviti kaj takega in s kakšnim stilom in v kakšnem duševnem stanju lahko človek to naredi. Ko pa sem bil gotov, da se počutim natančno tako kot morilec, je jasno, da sem vedel, kdo je bil”. Ko se je Chace oddahnil, ker je mislil, da je razumel, pa je napravil eno silovito napako, ki jo delamo pogosto tudi mi, saj je dejal: “Za trenutek sem pomislil, da ste vi zares morilec. Predstavljal sem si vse časnike ZDA … Seveda je to samo neki način izražanja in pomeni, da ste želeli skupaj spraviti psihologijo…”. 

Sedaj pomislimo, kako bi se lepo strinjali s tem sogovornikom očeta Browna, ker bi naduto mislili, da smo razumeli. Ta detektivski duhovnik, torej Chesterton sam, bi skoraj jezno ali užaljeno dejal tudi nam: “Ne, ne … Ni samo način izražanja … Hočem reči, da sem zares videl samega sebe, resničnega samega sebe, kako morim. Nisem v resnici umoril teh ljudi, a to ni bistveno. Katerakoli opeka ali slučajna nesreča bi jih lahko ubile. Želim reči, da sem spet in spet razmišljal, kako lahko človek pride do tega, da stori kaj takšnega, dokler nisem razumel, da sem bil tudi sam tak v vsem, razen, da bi si dovolil storiti sklepno dejanje. Nekoč mi je to vajo priporočil neki moj prijatelj, gre za neke vrste pobožno vajo, ki jo je najbrž vzel iz naukov papeža Leona XIII., ki je vselej bil moj junak”. 

To je skrivnost ne samo psihoterapije, kot to velja za italijanskega strokovnjaka Roberta Marchesinija, temveč je tudi skrivnost naših odnosov, pravzaprav naše duhovnosti. To je skrivnost našega usmiljenja. Vse delajo namreč vedno predvsem drugi, pa tudi usmiljeni bi morali biti najprej drugi do nas, če že o tem govorimo. Če pa kaj drugi storijo, neodgovorno nanje gledamo kot na neko napako narave, njenega sistema, kot na neko rakasto tvorbo, ki je nastala na sicer zdravem telesu, pa jo je treba odrezati in bo vse v redu. Temu seveda ni tako in ne sme biti tako! Za očeta Browna kriminalci niso neki čudni stvori, temveč normalni ljudje, ki imajo svoj razum in voljo kakor ti in jaz, zato je mogoče njihova dejanja tudi razumeti. Ali ni tudi naš Gospod Jezus tako gledal na bližnjega, pa najsi je šlo za “uradne” grešnike tedanje družbe, kakor tudi za tedanje veljake, ubožce, izrinjence? Ali ni tako gledal tudi na svoje apostole? Vsak od nas bi si moral najprej reči: “Tudi jaz sem tak, le da v večini primerov ne naredim sklepnega dejanja”. 

Zato ni čudno, da so sveta vrata tudi vrata zaporniških celic, saj bi kaj lahko tudi sam sedel v eni od njih – ne vem, morda se komu od nas res kaj takega pripeti, nikdar ne vemo. Zagotovo je nevarno, če bomo naduto vztrajali v svoji lastni pravičnosti nasproti drugim in v prepričanju, da pa mi česa takšnega nikdar ne bomo sposobni storiti. Pokojni škof Janez Jenko je dejal, da bi lahko napravil prav vsak možen greh – če ga ni, je to Božja milost. Dejstvo je torej, da bi, v določenih okoliščinah in pod določenimi pogoji, tudi sami storili marsikaj nemoralnega in lahko tudi še bomo. Zato je pomembno, da razumemo pri bližnjem, ki je nekaj storil, ki je v določenem položaju, kakšne so bile in so njegove okoliščine? Zakaj je tako naredil, zakaj tako dela ali se obnaša? Odkod vse to izvira, kaj želi s tem povedati, kakšen je namen tega? Lahko bi še naštevali vsa možna pametna vprašanja, ki bi si jih lahko zastavili, ker jih je veliko. 

Morda res ne razumemo težav, dokler ne vidimo samega sebe v njih. Zadeve se nam ne zdijo mogoče, logične, razumne, možne tudi za nas same. Dvomi pri takšnem početju so isti, kot jih je imel Chace: “Ali se vam ne zdi, da ta vaša ideja o človeku, ki se skuša počutiti kot kriminalec, ne privede do tega, da je malo preveč toleranten do zločina”? Ali se ne sprašujemo tudi mi podobno glede greha, če ne bi bili preveč tolerantni na ta način? Oče Brown odgovarja vsem: “Mislim, da privede prav do nasprotnega učinka … Obstajata dva načina odpovedi Hudiču in razlika predstavlja morda najgloblji prepad v sodobnem verovanju. Eden je ta, da čutimo gnev do Hudiča, ker je tako daleč, drugi pa, da ta gnev čutimo zato, ker je tako blizu … Lahko bi imeli za grozen neki zločin zato, ker ga nikdar ne bi mogli storiti. Jaz ga imam za groznega zato, ker bi ga lahko storil”. 

Torej je potrebno, kot nam pravi tudi sv. Tomaž Akvinski, nehati gledati na življenje tako materialno in na druge tako vzvišeno, po drugi strani pa tudi ne sebe jemati preveč resno, kot da ne bi bili česa sposobni: “Noben človek ni dober, dokler ne ve, kako slab je lahko”. Pobožna vaja, ki jo predlaga oče Brown je zelo skladna z nauki sv. Ignacija v njegovem temeljnem delu “Duhovne vaje”. Med temi vajami je tudi vaja v tem, da se poistovetimo z osebami v evangeliju in vidimo, slišimo, čutimo kakor oni. To je vaja, da bi začutili svojo lastno grešnost kot posledico izvirnega greha, ki druži prav vse ljudi v krhkosti, ko se spopadajo z zlom. Tako lahko vidimo, kako tudi sami nismo nič več od koga drugega, ker bi kot navadni grešniki lahko storili to in ono. Če nismo, to ni naša zasluga, ker se proti zlu sami v svoji krhkosti ne moremo uspešno boriti, kaj šele, da bi zmagali. Osvoboditev lastnega egoizma je zelo pomembna, da bi se pustili nagovoriti drugemu in Drugemu, kakor da bi istemu tudi pustili, da nam pomaga.

Objavljeno v novi številki priloge "Bodi človek!" tednika Novi glas.