Občutek za sveto

Druga postna nedelja vselej prinaša evangeljski odlomek o Jezusovi spremenitvi na gori, ki pove, kako pride luč v naše življenje, v katerem vidimo kar malo preveč črno. Ko pridejo ovire, križi in težave, se ne vidimo iz njih, obupujemo. Jasno je sporočilo, kako življenje ni samo neko fizično bivanje na tej zemlji in medčloveški odnosi, temveč je temeljna resničnost in razsežnost tega življenja duhovnost. Vse zemeljsko mine in izgine, ker ne zdrži preizkusa tistega, kar je nadzemeljsko oz. Nadnaravno, ostane samo tisto, kar je večno. Z duhovnim pogledom gledamo na življenje veliko širše, ker gledamo presežno. Brez duhovne razsežnosti pa gledamo na vse skupaj preveč enoznačno in ozko. Sestava besedila samega lepo prikaže prepletanje zemeljskega in nebeškega, imamo vzpon, potem čas na gori, nazadnje pa povratek. Takšno naj bi bilo kristjanovo življenje, zanj naj bi se trudili.

Ko govorimo oz Božjih zapovedih, bi se tu lahko vprašali, kakšno zvezo vendar lahko imajo z odlomkom spremenitve na gori. Ravno življenje po zapovedih v resnici človeka duhovno dviga nad vsakdanjost, da lahko svet in svoje življenje vidi v drugačni luči. V resnici delati, kar hočemo, ne prinaša tiste svobode in odrešitve, ki bi si ju želeli, temveč nas zapirav nas same. Mi potrebujemo vzpon. Kakor se z vzponom na goro dvignemo iz nekega sveta ali okolja v drugo okolje, se z odločitvijo za duhovno življenje dvigujemo iz našega avtoreferenčnega življenja, če si lahko sposodimo papežev izraz. Preveč smo zazrti sami vase in v lastne težave, prek katerih marsikdaj nismo sposobni iti. 

Zato je potreben resnično podvig, kar pomeni grški izraz »askeza«. Potrebujemo Božjo bližino, torej potrebujemo tisto, čemur pravimo “sveto”. Druga Božja zapoved nas zato v prvi vrsti vabi, da si spet pridobimo izgubljeni občutek za sveto. Svetost Božjega imena je zapisana marsikje in pravzaprav ga stvarstvo samo slavi s svojim obstojem: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps 8,2). Vendar pa imamo v stvarstvu ob angelih prav ljudje čudoviti dar svobodne volje, s katero se odzivamo na Božjo pobudo in se obračamo na Gospoda, da bi slavili njegovo ime. Gre za znamenje naše hvaležnosti Stvarniku, za zavest, da je le zaradi njegove ljubezni in dobrote vse v bivanju, tudi mi sami. Preroki ne zastonj vedno znova ponavljajo, kako nam Bog izkazuje vse zaradi svojega imena. 

Kdaj ne posvečujemo oziroma skrunimo to ime? Zagotovo je res, da se je treba izogibati preklinjanju Božjega imena in svetih imen, česar včasih Slovenci sploh nismo poznali, sedaj pa nam je prešlo, žal, v navado, a ne gre le za to. Ker delamo danes marsikaj avtomatsko in mehanično, če smo že pri tem, od tega, da lahkomiselno izgovarjamo Božje ime in sveta imena, do tega, da se na hitro in brezbrižno pokrižamo, pokleknemo... Kam so konec koncev šli vsi lepi krščanski pozdravi, ki so nekdaj krasili usta naših ljudi, in so pomenili vselej blagoslov za bližnjega, ki so ga srečali? Zanimivo, kako v Reziji še vedno poznajo le pozdrave v tem smislu: »Bogdaj!«; »Zbogom!«; »Boglonaj!« ... Tako pa nam danes ni problematično preklinjati z znano kletvico, ki je ne bom ponavljal, Svete hostije, mladim pa tudi ni težavno po nemarnem, po ameriškem modelu, klicati Božjega imena z njihovim: »OMG!« Kakor je pač kdo bil poučen.

Kjer je Gospod in njegovo ime le neka ideja ali še to ne, se ne spremeni le besedišče, temveč ne veljajo več njegovi zakoni, niti tisti, ki so položeni v naravo in jim pravimo s skupnim imenovalcem »naravni zakon« ali »naravno pravo«. Tako tega zakona, napisanega v človeškem srcu, da bi ljudje zares lepo in svobodno živeli, ne manipulirajo le oblasti in mediji, temveč se zanj ne zmenimo niti mnogi ljudje v vsakdanu, velikokrat niti tisti, ki se imamo za kristjane. Današnja »norišnica« je posledica nespoštovanja Gospoda in njegovega imena, ki je zapisano v stvarstvo. 

Tako pridemo tudi do Cerkve same in cerkve z malo začetnico, torej svetišča, ki je sveto par excellence. Ni treba prav veliko izgubljati besed o sodobnem načinu gradnje, za kar navadni verni in duhovniki ne moremo veliko storiti, lahko pa storimo veliko, če se potrudimo za siceršnje posvečevanje Gospodovega imena, z spoštovanje svetega. Vsak od nas lahko namreč veliko naredi, da se vede svetemu kraju in svetim dejanjem primerno, k temu pa vabi in spodbuja tudi druge. Duhovniki lahko veliko naredimo, da so sveti prostori dostojno urejeni in vzdrževani, čisti in lepi, kolikor se le da. Veliko lahko naredimo s trudom za dostojno obhajanje svetih skrivnosti, da se potrudimo za svoje župljane, da se seveda tudi trudimo sami živeti tisto, kar govorimo, pa čeprav ne vedno uspeva najbolje. Verni lahko veliko naredimo s tem, da delamo sveta znamenja dostojno, zbrano in prepričljivo, da se trudimo vzdrževati tišino, da se vedemo uglajeno in dostojno, zlasti v svetih prostorih. Kaj sporoča kristjan, ki se ne potrudi, da bi se praznično oblekel in uredil? Ki prihaja v cerkev napol nag, ali kot bi šel na plažo ali na nogometno igrišče? Kaj tisti, ki se sprehaja z rokami v žepih, ne da bi se sploh pokrižal ali pokleknil? Zakaj se med mašo ne trudimo, da bi bili čim bolj zbrani, da bi poslušali, odgovarjali, molili in peli? Če vsak od nas naredi na tem področju korak naprej, se lahko naredi veliko za to, da bi se Božje ime bolj slavilo, kot se. 

Potrebna so zunanja znamenja spoštljivosti in češčenja, zlasti do Najsvetejšega. Tako je potrebno ponovno odkriti in se poslužiti drže klečanja med osrednjim delom svete maše, posebej pa velja opozoriti na to, kar se zadnja desetletja dogaja pri obredu svetega obhajila, ko se Najsvetejše, Gospoda Jezusa samega, prejema kot navadno hrano ali navadne piškote. Tu je poziv, da bi se, če že ne pokleknemo pri tem svetem dejanju, vsaj globoko poklonili, preden Gospoda prejmejo, pa tudi potem. Prejemajmo ga tudi neposredno na usta, ne prijemajmo ga z lastnimi rokami. Tako smo najbolj podobni otroku, ki se pusti hraniti svojemu dobremu očetu, kar je naš Bog, ki nam daje po duhovniku samega svojega Sina. Tako se tudi najbolje izognemo nevarnosti, da bi se izgubljali drobci Najsvetejšega, ki se že tako ali tako prijemljejo naših rok, pa na to nismo niti pozorni.

Kot zadnja stvar pri drugi Boćji zapovedi so pa še sveta imena, ki jih popredmetimo s svojimi zakletvami in obljubami. Če nekaj obljubimo, moramo tudi to izpolniti, še zlasti, če obljubimo Bogu, Mariji ali svetnikom. Zlasti, kot smo slišali prejšnjo nedeljo, ne skušajmo Gospoda svojega Boga, v smilu, da če se nam bo nekaj uresničilo, bomo pa naredili kdo ve, kaj. Za svoje dolžnosti se je treba vselej potruditi, da jih naredimo maksimalno, vedno pa je treba ohraniti odprtost Božji volji in zaupanje vanjo. Gospod najbolje ve, kaj je za nas dobro. Seveda je potrebno, da Boga prosimo za zelo konkretne stvari, še posebej pa za duhovne darove, a je treba vedno njemu pustiti, da odgovori tako, kot se mu zdi, da je za nas najbolje v danem trenutku. Sveta imena ne smejo biti predmet naših »kapricev«, kar morajo razumeti tudi vsi tisti na odgovornih položajih, ki zlorabljajo ta imena in svete spise v svoje napačne namene. Tako, mislim, da smo povedali kar veliko in obširno, kar se je dalo o  drugi Božji zapovedi, seveda pa še zdaleč snovi nismo izčrpali.