Gospoda slaviti in samo njemu služiti

Postni čas komajda dobro začenjamo in traja štirideset dni, število, ki nas spomni na leta, ki so jih Izraelci preživeli v puščavi, ko so potovali proti obljubljeni deželi, po drugi strani pa na štirideset dni posta in molitve, ki jih je Jezus preživel v puščavi, tam pa ga je tudi hudič skušal. Te skušnjave so najbolj povezane prav s prvo Božjo zapovedjo, ki nas bo danes posebej zanimala. Že vnaprej se opravičujem za nekoliko daljši zapis, vendar je vsebina te prve zapovedi resnično razvejana in bogata. Lahko bi govorili in pisali še in še, pa je še ne bi zaobjeli, zato pa je Božja, ker presega naše sposobnosti, velja pa se potruditi, da s pomočjo razodetja in izročila skušamo kolikor toliko stvar od blizu pogledati.

Zelo pomembno se je v življenju spominjati, zlasti dobrih, velikih in plemenitih stvari, mi pa se raje

ustavimo pri slabih, težkih stvareh, zamerah in še drugem, kar je temu podobnega. To tudi ohranjamo v svojem srcu. To seveda ne rešuje, ne osvobaja, razen, če je v povezavi z dobrim in lepim, če je razsvetljeno oz. odrešeno. Če je takšno, potem je to spomin, ki prinaša svetlobo, veselje, mir in vedrino v naše življenje. Ta spomin, to spominjanje nas bo spremljalo praktično skozi vse zapovedi. Tu se je treba spominjati na tistega, ki je za vsem, zlasti za dobrimi, lepimi in plemenitimi dogodki, ki se pripetijo v našem življenju, a ne samo, saj nadzoruje tudi vse zlo oz. ga ne dopusti čez mero, vsekakor pa zlo nikdar nima in ne sme imeti zadnje besede, čeprav se pogosto zdi, da je temu tako.

V prvem berilu smo slišali, kako se je izraelsko ljudstvo sicer spominjalo svojih stisk, vendar vselej pravilno, v luči dobrega, v odrešenjski luči: “Egipčani so hudo ravnali z nami … In vpili smo h Gospodu, Bogu naših očetov, in Gospod je naš glas uslišal ter se ozrl na našo bedo, težavo in stisko. Gospod nas je izpeljal iz Egipta z močno roko in s stegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in čudeži…” (5 Mz 26,6-8sl.). Isto ponovi svetopisemska prva zapoved, ki je Božje ljudstvo spominjala, kdo je Bog: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egipta.” Šele zatem reče: “Ne imej drugih bogov, poleg mene” (2 Mz 20,2sl.). Izvoljeno ljudstvo se Gospoda, ki je premagal in premaguje zlo, obenem pa svojim otrokom daje tisto, kar je zanje dobro, kar jih hrani. Pomemben je tako  spomin, ki ni le moj osebni spomin, temveč je to precej širša zadeva, je družbeni spomin, je spomin generacij, da je nekdo, ki je na začetku vsega in je pred vsemi stvarmi, kakor nas opominja tudi apostol Janez: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje…” (Jn 1,1-4sl.). Temu pravimo tudi izročilo.

Najprej je tako priznavanje Boga, zahvaljevanje in slavljenje tistega, ki je pred vsem: “Gospoda, svojega Boga moli in njemu samemu služi!” (Lk 4,8). Bog je začetek in konec vsega. Samo on JE, ostalo je ustvarjeno – je STVARNIK. V njem je polnost vseh tistih osnovnih stvarnosti, ki nas presegajo: ENOST, RESNIČNOST, DOBROTA, LEPOTA – brez Boga je vse to lažno. V evangeliju imamo hudiča, ki se sicer predstavlja kot takšen, a je v resnici nasprotje tega, ker je razdeljen (gr. diabolos), je zlagan, je zloben in je grd. Marsikdaj za tiste reči, ki so v resnici slabe, mislimo, da so pa dobre, lepe, plemenite, da bomo srečni in izpolnjeni. Sredstva postanejo cilji, kar je osebno popredmetimo. Odnosi so recimo lahko nekaj dobrega, če se kot žarki sonca odpirajo naokrog in proti nebu, lahko pa se popredmetijo in postanejo egoistično iskanje lastnega ugodja. Tedaj služimo odnosom, ne pa osebi, ki se skriva za njimi, na koncu služimo samemu sebi. Hrana, denar in podobne reči so lahko dobri, dokler so sredstva in dokler jih znamo deliti, nevarno je, ko postanejo cilj in jih nekdo kopiči ter rabi le zase. V bistvu nas takšno početje vodi v ateizem, kar pomeni, da na mesto Boga postavimo samega sebe. V Knjigi Modrosti brezbožnež zanika večnost, na njeno mesto pa postavlja sebe. Podobno problematična je v tem oziru tudi anarhična pozicija, ker prav tako ne priznava Božje avtoritete in nekega temeljnega reda vsega.

Ko se zapiramo vase, nočemo poslušati, nočemo imeti spomina. Nismo povezani z Bogom in rodovi pred nami, vse bi radi naredili po svoje, svojeglavo. Ne priznavamo, da obstaja neki osnovni skupni zakon, ki mu pravimo naravni zakon, prav tako pa ne priznavamo vrednot in prizadevanja ter truda rodov pred nami, ko se izrekamo izročilu. Kazen za tako početje, torej za neposlušnost in ne-spominjanje se kaže v izgubi smeri človeštva, v neupoštevanju in izgubi dostojanstva osebe, kakor tudi v izgubi človečnosti. Človek je namreč človek v toliko, v kolikor prizna iz vsega srca in z vsem svojim bitjem, da obstaja en sam Gospod, en sam Bog, ki je Stvarnik vsega, kar je. Kot je dejal Dostojevski: “Če Boga ni, je vse dovoljeno!” Zato je takšna težava, če se Bog izgubi iz družbenega spomina, a to izgubljanje, ta pozaba se začne pri posamezniku.

Prva zapoved nas kliče k temu, da v Boga verujemo, vanj upamo in ga ljubimo nad vse. Da ga priznavamo kot edinega pravega in resničnega, ga hvalimo ter mu dajemo tisto slavo, ki mu gre, ki si jo zasluži. Zato pravi katekizem, da sta tu mišljeni naša vera in naša molitev, vendar molitev v zares najširšem možnem smislu. Čeprav je vera seveda dar od zgoraj, pa je treba veliko truda, da bi zanjo naredili veliko prostora in da bi jo hranili ter ohranjali. Gre za zaklad v krhkih lončenih posodah. Zato se je potrebno truditi za vero, ki je realna, trdna, zaupljiva, vdana in stanovitna, prav takšna naj bi bila tudi naša molitev, kamor spada tudi naša udeležba pri zakramentih. Vera je odnos v smislu odgovora na Božjo ljubezen in dobroto. On je z nami sklenil zavezo, kar pomeni, da se nam je popolnoma podaril, da se je izročil v naše roke – nekaj podobnega pričakuje od nas. Vera vanj bi zato morala zaznamovati celotno naše življenje – v zasebni in družbeni razsežnosti. Pred evangelijem se zato trikrat pokrižamo, da bi bila vera, ki sloni na evangeliju v naših mislih, besedah in dejanjih, ki se rodijo v srcu, v naši notranjosti. Biti moramo znamenje navzočnosti Boga v svetu, da on živi in deluje, da so njegove besede resnične in dobre za naše življenje. Po njih pravzaprav prihaja življenje, saj, če pogledamo samo sveto evharistijo, po njih pride k nam Bog sam.

Prva zapoved ima tako za nas najprej tisti dobri, pozitivni smisel. Bog tako ni samo tisti, ki je in ki obstaja, a je nekje daleč, temveč vselej ljudje živimo v njegovi navzočnosti in nas on neprestano oblikuje, če mu to dovolimo. Mi smo ljudje toliko, kolikor se mu pustimo oblikovati. Kot je pravil don Giussani: ““Jaz sem Ti, ki me ustvarjaš/oblikuješ” (it. “Io sono Tu ch mi fai!”). Zato je prav, da uporabljamo tako svoj razum, kot tudi svoja čustva, vendar je oboje le sredstvo, da gremo še naprej. Brez vere obstaja nevarnost, da čustva in razum postanejo naš cilj, potem pa imamo bodisi psihično verovanje bodisi razumarsko oz. racionalistično. S čustvi lahko malo otipljemo Božji obstoj, z razumom lahko spoznamo Božji obstoj in dejstvo, da vse, kar je, od nekod izhaja in da je urejeno, vendar se potem zadeva ustavi. Ne čustva ne razum ne moreta odgovoriti na vprašanje: “Kdo je Bog?” Potrebna je še vera, ki oboje presega in ju dopolnjuje ter pomaga, da se povzdigneta v višave.

Poglejmo še na koncu tiste osnovne reči, katerim zapadamo tudi kristjani, pa to obravnava prva Božja zapoved. Omenili smo že ateizem in anarhizem, omenili smo racionalizem in sentimentalizem. Dotaknili smo se malikovalstva, ki je nerealni pogled na svet in življenje. Ker se človek ne more soočiti z resničnostjo (realnostjo), odgovor na svoje življenjske potrebe, na željo po ljubezni, resnici, sreči, lepoti, pravičnosti išče v ljudeh ali rečeh. Vdajamo pa se tudi vraževerju, magiji, t.i. jasnovidcem, kar pomeni, dase po rešitev za življenjske težave obračamo k jasnovidcem, magom, čarovnikom, horoskopom, klicanju duhov… Če bi bila stvar le prazna, bi še nekaj bilo, večja težava pa je v tem, da so to nevarne reči, ker se zli duhovi zelo radi poslužujejo prav teh orodij, da nam škodujejo, potem je pa potrebno iskatipomoč eksorcistov in podobnih. Zlo je še kako dejavno, če pa vanj ne verjamemo, se poslužujmo vsaj zdrave pameti.

Še večja težava je to, da se za svojo vero ne potrudimo več kot toliko. Najprej je tu praktična nevernost, ki je zelo v sorodu z ateizmom – živeti, kot da Bog ne bi obstajal. Zelo hitro lahko nastane in nastane velik razkorak med izpovedovanjem vere in življenjem – kristjan med cerkvenimi zidovi, pogan v življenju. Vero se je treba truditi živeti, ne le o njej govoriti. Ni le sociološka danost, temveč oblikuje vse življenje. Če gremo naprej, si današnji kristjani domišljamo, da nimamo nič več opraviti s krivoverstvom in odpadom od vere, vendar temu ni tako, ker gre pri obojem za zavračanje vere, v kateri smo se rodili in bili vzgojeni. Zanikamo veroizpoved in se odločimo bodisi za druge krščanske skupnosti, lahko pa tudi za druge religiozne prakse, zlasti so aktualne vzhodne ali “new age” prakse, kjer je vse skupaj pomešano. Imamo tudi t.i. sinkretizem, ko trdimo, da je v vsakem verstvu nekaj dobrega in je konec koncev vseeno, kam spadamo. V končni meri tu zavračamo Kristusa in njegovo odrešilno učlovečenje, trpljenje, smrt in vstajenje.

Morda pa ne spadamo v nobeno od teh kategorij, pa nas zaznamuje najpogostejša kršitev prve Božje zapovedi s strani nas kristjanov, ki je pa NEMARNOST in/ali ZAVRAČANJE RENIČNOSTI in/ali RESNIC VERE. Kot smo že dejali, se je treba za vero močno potruditi tudi osebno, zato pa se je o njej in v njej treba poučiti. Med nami je veliko nepoznavanje tistega, kar je naša vera in kar je Cerkev. Imamo več možnosti - lahko nas to ne zanima, se ne potrudimo, da bi se poučili, lahko pa vse skupaj zavračamo “a priori”, ne da bi sploh vedeli, KAJ (vsebina) zavračamo. Poklicani smo, da se poučimo o vsebini vere katoliške Cerkve in o tem, kaj predstavlja to skrivnost.